hemoglobin [grško-latinsko], oznaka Hb, barvilo v rdečih krvnih celicah vretenčarjev in človeka; v krvni plazmi je raztopljen tudi pri nekaterih nevretenčarjih. Kemično je proteid, sestavljen iz beljakovinskega dela, globina, in hema, ki daje barvo in vsebuje železo. V molekuli hemoglobina so štiri takšne enote (po dve in dve sta si kemijsko enaki), povezane v kompaktno kroglasto tvorbo. Hemoglobini razl. živali se med seboj razlikujejo po zgradbi peptidnih verig; tudi pri človeku je v tem pogledu znanih več medsebojno razl. hemoglobinov: normalni, fetalni, »srpasti« (pri anemiji s srpastimi celicami, vrsti podedovane krvne bolezni). Najpomembnejša fiziološka lastnost hemoglobina je njegova zmožnost za vezavo in oddajanje kisika. 1 g hemoglobina veže 1,34 cm3 O2; 1 l krvi, ki (pri moškem) vsebuje 160 g hemoglobina, veže temu ustrezno 200–220 cm3 O2. Kisik se pri tem rahlo veže na železo v hemu. Hemoglobin se spremeni v svetlordeči oksihemoglobin, ki na mestih z nizko koncentracijo kisika tega v tkivih odda in znova preide v hemoglobin. Dodatne naloge opravlja hemoglobin pri prenosu CO2 in ohranjanju normalne vrednosti pH krvi.
Dostopnost