klavirska glasba, splošna označitev skladb za glasbila s tipkami (virginal, čembalo, klavikord, klavir, do 17. st. tudi orgle). Najstarejši primerki so priredbe vokalnih skladb (moteti, pesmi, deli maše) in plesov v 14. in 15. st., večinoma z okraski (tabulatura). Prve povsem instrumentalne oblike, kakor so ricercare, fantazija, toccata ali kancona, so razvili: v Španiji A. de Cabezón, v Italiji C. Merulo, G. Frescobaldi in oba Gabrielija, v Angliji, W. Byrd, J. Dowland in O. Gibbons. Na Nizozemskem je deloval J. P. Sweelinck, čigar orgelska glasba je odločilno vplivala na nemška skladatelja S. Scheidta in M. Praetoriusa. Francoski clavecinisti (F. Couperin) so razvili klavirsko suito in programsko klavirsko skladbo (v Nemčiji prevzel J. J. Froberger). V obdobju generalbasa je postal čembalo pomembno spremljevalno glasbilo. D. Scarlatti je uvedel italijansko klavirsko sonato, v Nemčiji jo je udomačil J. Kuhnau. G. F. Hädel in J. S. Bach sta pisala klavirske suite ter koncerte za orgle oz. čembalo. V obdobju viharništva je Bachov sin Carl Philipp Emanuel uveljavil sproščeno fantazijo. Z J. Haydnom in W. A. Mozartom je postala klavirska sonata bistvena oblika klasične glasbe. V dobi L. van Beethovna se je uveljavil moderni koncertni klavir z jeklenim okvirom in veliko zvočno zmogljivostjo. V 19. in 20. st. so se razvile bodisi krajše oblike, kakor so impromptu, moment musical, karakterna skladba, pesem brez besed, intermezzo, capriccio (F. Schubert, R. Schumann, F. Mendelssohn), bodisi velike paradne skladbe (F. Chopin, F. Liszt, J. Brahms, M. Musorgski, P. Čajkovski, M. Reger, S. Rahmaninov). Francoski impresionisti so iz klavirja priklicali povsem nove zvoke (C. Debussy, M. Ravel; v Španiji I. Albeniz, v Rusiji A. Skrjabin). Klavirska glasba je bila glavno področje izražanja tudi za ekspresioniste druge dunajske šole. Novejši razvoj v 20. st. izrablja predvsem perkusivne možnosti glasbila (S. Prokofjev, I. Stravinski, B. Bartók) in skuša pridobiti nove zvoke s tehnikami, kakor so cluster, neposredno dotikanje strun ali preparirani klavir (Ch. Ives, H. D. Cowell, J. Cage, P. Boulez, C. Nancarrow, G. Ligeti). Tudi v jazzu ima klavirska glasba največji pomen vse od chicago jazza naprej, v njem se razvijajo samostojni načini igranja (F. Waller, C. Basie, E. Garner, McCoy Tyner, O. Peterson, K. Jarrett, C. Corea, H. Hancock).
Dostopnost