rimska zgodovina, ustanovitev mesta Rim 753 pr. n. š. (Romul in Rem) in vladavina sedmih kraljev (do ok. 510 pr. n. š.) sta predvsem del mitične tradicije. Arheološke najdbe kažejo, da so bili že ok. 1000 pr. n. š. na Palatinu naseljeni Latini, vendar se zdi, da so šele Etruščani v 6. st. s svojimi zidavami naselbine spremenili v mestno državo. Po tradicionalni legendi 510/509 pr. n. š. zrušen zadnji (etruščanski) kralj, in takrat sta vrh rimske republike prevzela dva konzula (Brut). Prehod v aristokratsko republiko se je tudi v resnici zgodil na koncu 6. in v začetku 5. st. pr. n. š. Sprva je šlo zgolj za vladavino aristokracije; obstajala je ostra ločnica med patriciji in plebejci, zato so se začeli stanovski boji pod vodstvom ljudskih tribunov. Vsako leto so iz patricijskega stanu izvolili po tri pretorje; načeloval jim je praetor maximus; nato 444–367 t. i. vojaške tribune s konzularnimi pooblastili in šele 376/366 redno po dva konzula; kot vrhovna magistrata sta predstavljala državni vrh; sklicevala sta senat (sprva so bili člani samo patriciji, pozneje so se aristokraciji v senatu po funkciji pridružili tudi plebejci) in komicije. Sklepi in volitve so začeli veljati, ko jih je potrdil senat. Samo v kriznih obdobjih je lahko začasno prevzel oblast diktator z neomejenimi pooblastili. Naloge kralja kot svečenika je prevzel kolegij pontifeksov, načeloval jim je pontifex maximus. Ker so bili Rimljani vkleščeni med Etruščane in Grke, se je že zgodaj izkazalo, da je treba sodelovati s Kartagino. Po tradiciji je 508/507 pr. n. š. Kartagina potrdila rimsko hegemonijo nad velikim delom latinskih mest (prva pogodba s Kartagino). 493 jo je utrdilo rimsko-latinsko zavezništvo. Uveljavila se je tudi v 5. st. v bojih z gorskimi ljudstvi Ekvov in Volskov, ki so prodirala proti Laciju. Obstoj rimske republike je mdr. zagotovila pomorska zmaga sirakuškega tirana Hierona I. nad Etruščani in Kartažani pri Kumah, saj je to pomenilo konec etruščanskega vpliva v Kampaniji. V drugi polovici 5. st. nova politična razdelitev ljudstva: vse može, sposobne za orožje, tudi plebejce, so po premoženjskih razredih razdelili na 193 centurij; centuriatski komiciji (comitia centuriata) – sprva je to pomenilo, da je bila vsa vojska zbrana na Marsovem polju – so bili odtlej (do 3. st. pr. n. š.) ljudska skupščina; poleg tega so uvedli dva cenzorja; skrbela sta za imenike državljanov in preverjanje premoženja, ki so ga zadevali davki. 451/450 so decemviri sestavili zakonik (zakon na dvanajstih ploščah); ko so se plebejci formalno ločili od rimske države, so dosegli prvi uspeh v stanovskih bojih: ok. 445 je bilo dovoljeno sklepanje zakonov med patriciji in plebejci (lex Canuleia). Prva širitev rimske moči v bojih z Etruščani, 396 zavzetje etruščanskih Vejev. Po uničujočem porazu v boju proti Keltom (387 ob reki Aliji; Kelti so zasedli in požgali ves Rim razen Kapitola) načrtno utrjevanje mesta (ok. 378 mestno obzidje) in nova usmeritev rimske notranje politike: leges Licinae Sextiae (Liciniji) so 367 omogočili, da je bil za eno konzulsko mesto lahko izvoljen plebejec, menda so določili tudi skrajno mejo za zemljiško posest (ok. 125 ha). Uvedba in nova razmejitev nekaterih visokih državnih služb (pretor, edili). 287 je lex Hortensia uveljavil enakopravnost plebejcev; po tem zakonu so imeli sklepi (plebiscita) plebejske ljudske skupščine oz. starih plebejskih tributskih komicijev (comitia tributa) veljavo zakona in so zavezovali vse ljudstvo, enakovredni so bili zakonom, ki so jih sprejeli centuriatski komiciji: ljudski tribuni so s tem pridobili zakonodajno pobudo; konec stanovskih bojev. Kljub notranjim spopadom velika dela v arhitekturi: 312 prvi akvadukt, aqua Appia; dovajal je vodo od Albanskega hribovja do Rima, graditev cest (Via Appia), izsuševanje. Zunanja politika: najprej 354 priključitev etruščanskega mesta Cere; s tem se je rimsko državno ozemlje podvojilo, nato pa (za vnovično rimsko hegemonijo v Laciju, izgubljeno zaradi poraza proti Galcem) še zavezništvo s Samniti, 348 zavezništvo s Kartagino (druga pogodba s Kartagino: priznanje rimske oblasti v Laciju, z. Sredozemlje za rimsko-latinsko trgovino zaprto, vendar dovoljeno svobodno trgovanje na Siciliji in v Kartagini). Zaradi Capue prva samnitska vojna (343–341; nekateri dvomijo, da je v resnici potekala), ki se je končala s kompromisnim mirom: Samniti so priznali rimsko hegemonijo nad Latinci in priključitev Capue Rimu, Rim pa samnitsko zvezo. Nato 340–338 upor latinskih mest proti Rimu (latinska vojna); Rim je razpustil zvezo mest in sklenil s posameznimi mesti ločene pogodbe. Popolnoma si je podredil Volske, po priključitvi Lacija v naslednjih 70. letih pa tudi srednjo in južno Italijo. V drugi samnitski vojni (326–304) zavezništvo z Neapljem, poraz v soteski Forche Caudine; naposled se je vendarle polastil Kampanije; v tretji samnitski vojni (298–290) so se Rimljani bojevali proti koaliciji Samnitov, Sabincev, Etruščanov, Keltov, Umbrijcev in Lukancev; ob koncu vojne je Rim obvladoval srednjo Italijo. Tarentska vojna (282–272) je najprej prinesla vrsto porazov proti epirskemu kralju Piru in še eno obnovitev rimsko-kartažanskih pogodb; po dokončni rimski zmagi nad Pirom 275 pri Beneventu in vdaji grškega Tarenta 272 je bila j. Italija v rimskih rokah. Ker je Rim posegal tudi po Siciliji (264), je izbruhnil spor s Kartagino: v treh punskih vojnah (264–241, 218–201, 149–146) je Rim prevzel kartažansko vplivno območje na Siciliji, Sardiniji, Korziki, v Španiji in s. Afriki (uničenje Kartagine) in tam ustanovljene province (Sicilia in Sardinia et Corsica 227, Hispaniae 197, Africa 146). Na V 229 protektorat nad ilirsko obalo (Ilirik) in Krfom. Posegi proti makedonskemu kralju Filipu V.: prva in druga makedonska vojna (215–205 in 200–197); v prvi je Rim ohranil svoj ilirski protektorat in si pridobil zaveznike v Grčiji; po drugi odpravljena makedonska hegemonija nad Grčijo. Sledila je vojna z Antiohom III. Velikim (192–188); v njej so Selevkidi izgubili vso Malo Azijo. Po tretji makedonski vojni (171–168) proti Filipovemu sinu Perzeju odprava kraljestva in delitev Makedonije na štiri države; 148 ustanovitev rimske province Macedonia. 146 zatrt upor ahajske zveze (Ahajci) proti Rimu, uničenje Korinta; na novo je bil ustanovljen šele 46 pr. n. š. Rim je z diplomatsko intervencijo v Egiptu prisilil Antioha IV. Epifana k takojšnjemu umiku; Egipt in tudi Sirija sta bila od takrat vedno bolj odvisna od Rima. Pergamonski kralj Atal III. Filometor je 133 v oporoki prepustil svoje kraljestvo Rimljanom; ko so zadušili upor pod vodstvom Aristonika, pretendenta na prestol, ki so ga podpirali tudi sužnji in podeželski proletariat, je 129 ustanovil rimsko provinco Asia. Na S Italije so še v 2. st. skušali osvojiti padsko ravnino s keltskimi prebivalci; kot pripravo na to so ustanovili rimski koloniji Sena Gallica in Ariminum (268, zdajšnji Rimini), dokončni uspeh 180 v vojni s Kelti. Na Z nadaljevanje bojev v Španiji, 179/178 jih je končal Sempronij Grakh, oče bratov Grakhov; 154–133 španske vojne; končale so se z ubojem vodje Viriata in zasedbo Numancije. Čedalje večja ekspanzija navzven in širjenje »kapitalizma« v notranjosti, vedno večje izkoriščanje sužnjev in suženjske vojne, nazadovanje malega kmetstva (zapuščanje podeželja) in obubožanje svobodnih rokodelcev so vodili v zaostritev socialnih nasprotij, zato je 133–30 izbruhnila vrsta državljanskih vojn; boj za oblast med senatsko stranko (optimati) in ljudsko stranko (populari). Zunanjepolitični uspehi so okrepili moč vojskovodij kot strankarskih voditeljev v notranji politiki. Grakha sta zaman skušala rešiti socialne probleme, mdr. z reformo agrarnih zakonov. Marij, privrženec Grakhov, je po zmagi nad numidskim kraljem Jugurto (111–105), nad Tevtoni (102) in Kimbri (101) zaradi svoje vojaške reforme in nove razdelitve zemlje doživel odpor senata pod vodstvom optimata Sule; 89–85 prva vojna z Mitridatom (Mitridat VI.), povezana z državljansko vojno med Marijem (Cina) in Sulo. 91–82 obenem vojna med Rimom in njegovimi italskimi zavezniki (rimska zavezniška vojna) za pravico do državljanstva; Rim ga je 89 končno priznal vsem svobodnim prebivalcem Italije. 82–79 pod Sulo vnovič oblast senata, omejitev pooblastil ljudskih tribunov. Moč vojaških poveljnikov se je ves čas krepila. Kras je 73–71 zadušil Spartakov upor sužnjev, 70 konzul skupaj s Pompejem, odprava Sulove ureditve. Pompej se je 66–64 bojeval proti Mitridatu VI. (tretja vojna z Mitridatom) in 64/63 preuredil upravo jz. Azije (provinca Syria in Pontus; konec države Selevkidov), 60 je s Cezarjem in Krasom sklenil t. i. prvi triumvirat; obnovljen 56. Po obdobju svojega konzulata (59) si je Cezar podredil keltska plemena v Transalpinski Galiji (58–51). Po Krasovi smrti Pompej (52) postal consul sine collega (brez sokonzula). Cezar je nastopil zoper večino v senatu in Pompeja (senat mu je naložil obrambo republike) in zato, da bi si 48 izsilil drugi konzulat, zasedel Italijo in Rim, premagal Pompeja (pri Farzalu), v boju zoper njegove privržence odpravil vladavino senata in se dal naposled imenovati za dosmrtnega diktatorja; njegov umor 44 je izzval vnovičen izbruh državljanske vojne, iz te je 43 izšel drugi triumvirat (Mark Antonij, Oktavijan [Avgust], Lepid), ki je porazil Cezarjeva morilca Bruta in Kasija. 40 sporazum v Brundiziju: delitev vrhovnega poveljstva (Oktavijan dobil Z, Mark Antonij V, Lepid Afriko); 36 je Oktavijan premagal Seksta Pompeja, ki je znova oviral dostop do Italije po morju in nadaljeval boj svojega očeta; Oktavijan je tudi prisilil Lepida k umiku; spopad za oblast med Oktavijanom in Markom Antonijem v pomorski bitki pri Akciju 31; 30 Egipt postal rimska provinca; konec državljanskih vojn. Oktavijan je imel v rokah vso oblast.
Cesarstvo Oktavijan je kot Avgust (27 pr. n. š.–14 n. š.) utemeljil novo obliko državne ureditve, principat (princeps); formalno je ohranil republikanske ustanove, v resnici pa je bil principat monarhična ureditev, saj je Avgust postopoma sam prevzel vsa najpomembnejša pooblastila republikanskih državnih uradnikov. Vpliv senata se je zmanjšal. Preureditev provinc, izboljšanje socialnih razmer in utrditev države (širitev do Evfrata in Donave). Posvojitev Tiberija je pripeljala na oblast julijsko-klavdijsko vladarsko dinastijo (Julijci; Tiberij 14 n. š.–37; Kaligula 37–41; Klavdij 41–54; Neron 54–68). Sprva nadaljevanje političnega utrjevanja države v tedanjih mejah; izoblikovalo se je cesarsko uradništvo. Čedalje več samozvanih oblastnikov in zarot proti cesarju. Pod Klavdijem, ki je prvi prišel na prestol ob pomoči pretorijancev, so jv. Anglijo razglasili za provinco Britanijo (43). Po zrušitvi Nerona, ki je s svojim despotizmom izzval državljansko vojno, so se zvrstili štirje vojaški cesarji: Galba, Oton, Vitelij, Vespazijan; Vespazijan se je kot zmagovalec obdržal in pripeljal na oblast dinastijo Flavijcev (Vespazijan 69–79; Tit 79–81; Domicijan 81–96). Tit je 70 osvojil Jerzualem in tako končal judovsko vojno. Domicijan je začel graditi severnogermansko-retijski limes za zaščito na novo osvojenega dekumatskega ozemlja (decumates agri) ter zgornjegermanskega območja in Recije, uspešno se je vojskoval v Britaniji in skušal obraniti donavsko mejo pred Dačani, ki so vpadali v Mezijo. V notranji politiki pa je bila strahovlada vedno hujša (pritisk na senat in njegove sorodnike), zato so ga z zaroto odstranili s prestola. Senat je postavil na prestol milejšega vladarja Nervo (96–98). Z njim so t. i. adoptivni cesarji dobili monarhično oblast: vladajoči cesar je posvojil tistega, ki se mu je zdel primeren za naslednika (Trajan 98–117; Hadrijan 117–138; Antonin Pij 138–161; Mark Avrelij 161–180, do 169 skupaj z Verom); sprava med princepsom in senatom, najdaljše obdobje miru in napredka v rimski državi. Pod Trajanom je doseglo rimsko cesarstvo svoj največji obseg: na S je segalo prek Donave (provinca Dakija 107), na V prek Tigrisa, v s. Afriki do puščave. Hadrijan je opustil Trajanovo osvajalno politiko, se umaknil za Evfrat, se odrekel ozemljem v. od Evfrata, ki jih je osvojil Trajan, in sklenil mir s Parti; graditev utrdb za obrambo meje (mdr. Hadrijanovega zidu); uvedba uradniškega aparata in tajne državne policije. Ko se je uspešno končala vojna proti Partom (161–166) pod Verovim poveljstvom, je moral Mark Avrelij v donavskem prostoru odvrniti vpade Markomanov, Kvadov in Jazigov; poleg tega je v rimski državi 20 let pustošila kuga; prišla je z V. Mark Avrelij je končal tradicijo adoptivnega nasledstva in uvedel dedno nasledstvo, njegovemu sinu Komodu (180–192) je sicer uspelo zagotoviti mir v državi in utrditi meje, vendar je z absolutističnim in brezobzirnim vladanjem izzval nasprotovanje senata. Po njegovem umoru so oklicali Helvija Pertinaksa, ko pa so ga pretorijanci umorili, so v Karnuntu (Zgornja Panonija) oklicali Septimija Severa; ta je utemeljil vladarsko dinastijo Severov (Septimij Sever 193–211; Karakala 211–217; Elagabal 218–222; Aleksander Sever 222–235). Septimij Sever se je uspešno vojskoval s Parti in vnovič ustanovil provinco Mezopotamijo. Karakala je 212 vsem svobodnim prebivalcem cesarstva podelil rimsko državljanstvo (Constitutio Antoniniana); odbil je napade Alemanov (213). V tem obdobju je vojska postajala središče oblasti: 235–284 so vladali vojaški cesarji. Vojska je postavljala na prestol svoje poveljnike, tudi Nerimljane, včasih po več cesarjev hkrati, veliko pa jih je kmalu spet spravila s prestola. To je bilo vzrok za hude notranje krize. Cesarji Maksimin Tračan (235–238), Gordijan III. (238–244), Filip Arabec (244–249), Decij (249–251), Galus (251–253), Valerijan (253–260), Galien (260–268), Klavdij II. Gotski (268–270) so zavrnili Franke, Gote, Herule, Alemane in Sasanide, vendar jim ni uspelo preprečiti izgube ozemlja. Gospodarska kriza. Vnovična utrditev države pod Avrelijanom (270–275), predvsem po zaslugi zmag na V; odpravil ločeno državo Palmiro »cesarice« Zenobije in ločeno rimsko državo v Galiji; Prob je pregnal germanska plemena in spet postavil mejo na Renu in Donavi. Pod Dioklecijanom (284–305) velika reforma države z usmerjeno gospodarsko politiko in konservativno starorimsko versko politiko. Vpeljal je tetrarhijo, vendar je ta sistem vladanja kmalu propadel. Konstantin Veliki (306–337) je po zmagah nad Maksencijem (312) in Licinijem (324) utemeljil enotno državo z absolutnim monarhom (dominat). Krščanstvo je postalo enakopravno rimski državni religiji, cesar pa kot Kristusov namestnik vladar države in Cerkve. 325 je Konstantin sklical prvi ekumenski koncil v Nikaji (»nicejski koncil«), ta se je odločil za nauk Atanazija Aleksandrijskega. 330 je namesto Rima s pogansko tradicijo za svojo rezidenco izbral Bizanc (Carigrad) in tako pripomogel k oblikovanju v. in z. dela države; zasnove tega je vsebovala že Dioklecijanova tetrarhija. Po Konstantinovi smrti vladavina treh cesarjev, njegovih sinov Konstantina II. (337–340), Konstansa (337–350) in Konstancija II. (337–361), ta je po zmagi nad Magnencijem 353 postal edini vladar. Julijan Odpadnik (361–363), naslednik svojega strica Konstancija II., je kot privrženec novoplatonizma zavrgel krščanstvo; krajše obdobje vnovičnih preganjanj kristjanov (362); Julijan je umrl v bojih proti Sasanidom. Flavij Jovijan (363/364), ki ga je vojska na v. fronti oklicala za cesarja, je privolil v koncesije in s Sasanidi sklenil mir (mdr. jim je prepustil krščansko Armenijo). Valentinijan I. (364–375), za cesarja ga je prav tako imenovala vojska, je 364 postavil svojega brata Valensa (364–378) za avgusta (sovladarja) na V; utrditev meja. Teodozij I. Veliki (379–395), ki ga je Gracijan (375–383) kot Valensovega naslednika postavil za avgusta na V, je 382 ob Donavi v zameno za vojaško službo naselil Gote kot federate (zaveznike) v posebnih okrožnih zvezah; načelovali so jim njihovi plemenski vodje. Valerijanu II. je 388 pomagal, da je z zmago nad samodržcem Maksimom spet pridobil oblast na Z, 380 in 381 je sklepe iz Nikaje in z drugega ekumenskega koncila v Carigradu kot katoliški nauk povzdignil v rimsko državno religijo; prepovedani so bili vsi poganski kulti. Teodoziju je 394 uspelo zadnjič za kratko obdobje vzpostaviti enotno državo. Z razdelitvijo države med njegova sinova Arkadija in Honorija 395 se je začel samostojen razvoj vzhodnorimskega cesarstva (do 1453 kot bizantinska država). 395/396 so Balkanski polotok opustošili Zahodni Goti (Alarik I.). Vzhodnorimski politiki jih je uspelo odvrniti in usmerili so se proti Italiji. Zahodnorimska država je pod cesarjema Honorijem (395–423) – do 408 vodilni državnik Stilihon (v začetku 5. st. so rezidenco preselili v Raveno) – in Valentinijanom III. (425–455) v viharju preseljevanja ljudstev postopoma izgubila še druge province v Galiji, Španiji, Afriki in Britaniji. 455 so Vandali zasedli in opustošili Rim. 456–472 je vladalo več marionetnih cesarjev, ki jih je postavil »oklicevalec cesarjev« Ricimer. Ko je bil (476) odstavljen zadnji zahodnorimski cesar Romul Avgustul (475/476), je Odoaker kot Rex Germanorum Italiae ustanovil Italijo z germanskim kraljem (italijanska zgodovina). Poskus Justinijana I., iz vzhodnorimskega cesarstva vnovič vzpostaviti enotno državo, je bil neuspešen.
Dostopnost