nizozemska glasba, o nizozemski glasbi 15.–17. st. francosko-flamska glasba. Poznejša nizozemska glasba je sprva odsevala kalvinistično in republikansko preprostost nove države, ki je onemogočala nastajanje glasbenih središč. Pozornosti so bili deležni le orgelska glasba, zvonovje (carillons) in mestni piskači. Meščansko glasbeno in koncertno življenje, primerljivo z dogajanjem drugod po Evropi, se je razvilo šele ok. 1750. Pomembni skladatelji 18. st. so Willem de Fesch (1687–1761), M. E. Heynsius (1710–64), Friedrich Schwind(e)l (1737–86), Christian Ernst Gra(a)f (1723–1804) in Joseph Schmitt (1734–91). B. Ruloffs je po 1783 napisal prve novejše nizozemske opere. Slogovni vplivi na nizozemsko glasbo s konca 18. st. so prihajali iz Nemčije, Francije in Anglije. Zasebni glasbeni organizatorji so odpirali koncertne dvorane v Haagu, Rotterdamu in Amsterdamu; tiskanje muzikalij in glasbeno založništvo se je predvsem razvilo v Amsterdamu, ki je postal evropsko središče glasbenega tiska. V 19. st. je bila nizozemska glasba pod močnim vplivom nemške romantične in pozneje francoske impresionistične glasbe. Orkester Concertgebouw se je pod vodstvom W. Mengelberga razvil v enega izmed najboljših evropskih orkestrov. Pomembni nizozemski skladatelji so Alphons Diepenbrock (1862–1921), Matthijs Vermeulen (1888–1967), Willem Pijper (1894–1947), H. Badings, Kees van Baaren (1906–70), J.-W. van Otterloo, Jan Koetsier (*1911), Rudolf Escher (1912–80), Marius Flothuis (1914–2001); Hendrik Andriessen (1892–1981), Jurriaan Andriessen (1925–1996) in Louis Andriessen (*1939); Piet Ketting (1904–1984) in Otto Ketting (*1935); Ton de Leeuw (1926–1996), P. Schat, Jan van Vlijmen (*1935), Willem Breuker (*1944) in Tristan Keuris (1946–1996). V največjo oporo novi nizozemski glasbi je od 1947 ustanova Donemus v Amsterdamu (z lastno glasbeno založbo).
Dostopnost