koža (grško derma, latinsko cutis), tkivo, ki pokriva površino mnogoceličnih živih organizmov in jih tako loči od zunanjega sveta, obenem pa je posrednik med organizmom in okolico. Pri nevretenčarjih je koža enoplasten epitelij s čutnimi in žleznimi celicami; zunanjost celičnih membran je pogosto otrdela kutikula, ki ščiti povrhnjico. Pri številnih vodnih ličinkah (črvi, mehkužci, iglokožci) so bički in migetalke na koži namenjeni za premikanje. Koža vretenčarjev je večplastna: 1. pokožnica (epidermis): sestavljena je iz roževine, katere celice se neprestano luščijo in odpadajo, pri ptičih in sesalcih v obliki lusk, pri žabah, kačah idr. v celoti (levitev), in iz mehkejše zarodne plasti, v kateri se razmnožujejo nove celice; rožene tvorbe so npr. luske plazilcev, nohti, kopita, dlake, peresa in rogovi sesalcev; 2. usnjica (corium): sestavljena je iz bradavičastih izrastkov (papil), ki tvorijo papilarne grebene in segajo v zarodno plast, ter iz mrežasto prepletajočih se vlaken. V pokožnici so, obdane z vezivom, krvne žile, gladka mišična vlakna, žleze (znojnice, lojnice, sluzne in strupne žleze), čutilna telesca (tip), pri ribah in nekaterih plazilcih (npr. želva) koščene luske ali plošče. Vezivna vlakna omogočajo, da je koža čvrsta in elastična; 3. podkožje (tela subcutanea): povezuje kožo z globlje ležečimi deli telesa. Vplive pritiska ublaži pri sesalcih in ptičih pod usnjico ležeče maščobno tkivo (podkožno maščevje) in zadebeljena plast roženine (otiščanci). Debelina kože je različna: pri žabi tanka, pri človeku glede na del telesa 1 do več mm, pri povodnem konju več kot 20 mm. Koža je organ s številnimi funkcijami: varuje pred mehanskimi poškodbami, bolezenskimi povzročitelji in izsušitvijo (roženina, kislinski zaščitni ovoj idr.); z raztezanjem in krčenjem žil, izločanjem znoja in loja ter z maščevjem uravnava telesno temperaturo; sodeluje pri dihanju (pri človeku 1 % celotnega dihanja, pri številnih nevretenčarjih izključno kožno dihanje); omogoča čutno zaznavanje. Koža (povrhnjica) rastlin, največkrat enoplasten epidermis, z nanašanjem in nalaganjem kutina, voščene prevleke, dlačic idr. varuje pred izsušitvijo; njene reže so namenjene predvsem izmenjavi plinov in izhlapevanju vode. Pri starejših rastlinah jo pogosto nadomesti oplutenelo tkivo. Vnetje kože: dermatitis.
Kratek pregled: koža Koža (cutis) je največji organ človeškega telesa. Obsega pribl. 2 m2, debela je 1,5–4 mm, tehta ok. 3 kg (najgloblja plast maščevja pri tem ni všteta). Vrhnjo plast, pokožnico (epidermis) tvori epitelij, katerega celice na površini poroženijo; pokožnica je debela le pribl. 0,2 mm (na dlani in podplatu tudi več kot 1 mm). Je posrednik med organizmom in okolico; poleg tega varuje pred izsušitvijo, poškodbami in bolezenskimi povzročitelji. Ta plast je trdno zasidrana v grebenaste papile srednje plasti kože, usnjice (corium), sestavljene iz mrežasto prepletajočih se vezivnih vlaken – pretežno natezno trdnih kolagenskih vlaken in prožnih elastičnih vlaken. Usnjica daje koži čvrstost. Najgloblja plast, podkožje (tela subcutanea), je sestavljena iz različno debele plasti maščevja, ki rabi kot toplotna in mehanska zaščita ter skladišči energijo. Prehranjevanje, dovajanje kisika in uravnavanje toplote kože omogoča zelo dobra prekrvavitev. Krvne žile so le v usnjici in podkožju. Številni živci, katerih končiči segajo v pokožnico, dajejo koži zmožnost zaznavanja. Tip omogočajo tipalna telesca. Tu so tudi cevaste žleze znojnice (glandulae sudoriferae), ki so povsod po koži in ki z izparevanjem svojega izločka hladijo telo, ter mehurčaste lojnice (glandulae sebaceae) na lasnih korenih, katerih maščobni izloček ohranja kožo prožno in za vodo neprepustno. Neporaščena koža na dlani, zlasti dvignjena koža tipalnih blazinic na konicah prstov, ima vidne grebene in brazde. V brazdah so Meißnerjeva tipalna telesca, ki reagirajo na premike s strani. Pod globoko segajočim grebenom v bazalnem delu epidermisa so Merklova tipalna telesca, ki zaznajo vtisnjenje brazd. Še globlje ležijo velika Vater-Pacinijeva tipalna telesca, ki zaznavajo rahle vibracije; tako otipamo predmete, ki smo se jih dotaknili. Koža je ena sama tipalna površina. Še posebej občutljiva je koža naših dlani. Tam so v povsem določeni razporeditivi razvrščeni organi tipa, različna tipalna telesca. Kot je razvidno iz položaja in razporeditve tipalnih telesc, najintenzivneje zaznamo dotik kožnih brazd s strani. Da bi se ob vsakem dotiku – ne glede, s katere strani prihaja – ena izmed kožnih brazd vedno premaknila s strani, te ne potekajo samo v eni smeri, temveč tvorijo večkrat zavite vzorce. V tem pogledu papilarne črte v obliki lokov, zank ali vrtincev niso le igra narave, temveč smiselna struktura, ki omogoča največje izkoriščenje našega čuta za tip. Ker ima ta pomembno vlogo že pri novorojenčku, se vzorci brazd oblikujejo že v zgodnji embrionalni fazi, proti koncu četrtega embrionalnega meseca. Pri odraslem so povsem individualne in se ne spreminjajo; zato so prstni odtisi pomemben identifikacijski znak v kriminalistiki. Barva kože je odvisna od strukture kožnega pigmenta melanina in števila ter razporeditve njegovih zrn, ki nastajajo v najgloblji plasti pokožnice. Pri tem je število melanocitov, tj. celic, ki tvorijo melanin, enako pri ljudeh vseh barv kože. Na grebenasti bazalni membrani nad usnjico leži najgloblja plast pokožnice; tam nastajajo vedno nove celice, ki se počasi pomikajo proti površini kože, kjer poroženijo in se odluščijo. Ta proces je ponazorjen s primerom življenjskega cikla poroženele celice (keratinocit). Med enomesečno življenjsko dobo sodeluje celica pri nastajanju vseh petih plasti pokožnice: 1. temeljna plast (stratum basale), kjer se koža obnavlja. Celice so visoke, zaobljene; 2. trnasta plast (stratum spinosum) je sestavljena iz štirih do osmih celičnih slojev z velikimi poligonalnimi celicami. Med seboj so povezane s trnastimi filamenti in dajejo pokožnici čvrstost; 3. zrnata plast (stratum granulosum) je sestavljena iz dveh do štirih celičnih plasti ploščatih celic in je zadnja plast, v kateri imajo celice še jedra. V plazmi so zrnca keratohialina, predhodniki poznejše rožene substance (keratina); 4. svetlečo plast (stratum lucidum) sestavljajo dve do tri celične plasti in je prepojena z maščobi podobno snovjo eleidinom; verjetno je to premična plast in je zlasti dobro razvita v koži dlani in podplatov; 5. rožena plast (stratum corneum): celice poroženijo v ploščate rožene luske. Celična jedra in organeli se nenehoma razgrajujejo. Število celičnih slojev je različno, od pribl. 10 (telo) do več kot 100 (podplat). Pigmentne celice (melanocit) izhajajo iz živčnega tkiva in se med embrionalnim razvojem ugnezdijo v pokožnici. Ležijo na bazalni membrani; s svojimi končiči oskrbujejo rožene celice trnaste plasti z melaninom kot zaščito pred UV-sevanjem. Avtor Milan Klima
Dostopnost