• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran
Gvineja (uradno ime République de Guinée, Republika Gvineja), država v z. Afriki, v Gvinejskem zalivu; leži med državama Gvineja-Bissau (na S) in Sierra Leone (na J).

časovni pas zahodnoevropski čas (srednjeevropski čas – 1 ura)
površina 245.857 km2, S–J 600 km, V–Z 800 km
prebivalstvo 7,4 mln., 30 preb./km2, letna rast 2,9 %, življenjska doba 44 let
glavno mesto Conakry, 1,1 mln. preb.; na polotoku Kaloum in na bližnjem otoku Toumbo
upravna razdelitev 4 regije; razdeljene so na 30 prefektur in območje glavnega mesta
članstvo v organizacijah OZN (od 1958), AU, CEDEAO, AKP, OIC
uradni jezik francoski; med domačimi jeziki prevladujeta fulski in mandejski jezik
denarna enota frank (oznaka GNF)


Naravne razmere
Gvineja se razprostira od atlantske obale v širokem loku, usmerjenem proti J, v notranjost celine. Od nizke obalne ravnine (Spodnja Gvineja) se pokrajina v stopnjah dviga v hribovje Fouta Djalon (Srednja Gvineja), v star gorski masiv, visok do 1500 m. Tam je povirje pomembnejših afriških rek (Gambije, Bafinga/Senegala, pritokov Nigra). Proti J in JV, na območju Zgornje Gvineje, se pokrajina polagoma dvigne v 400–500 m visoko planoto in se nato na SV izteče v Mandinško planoto (300 m). Na območju meje s Sierra Leonejem izvira Niger; v sv. smeri teče v Mali. Na skrajnem JV močno gorata Gozdnata Gvineja z največjo višino v hribovju Nimba (1752 m). Gvineja ima spreminjajoče se vlažno tropsko podnebje z deževno dobo aprila–novembra. Na obalnem območju, z. pobočjih gorovja Fouta Djalon in JV pade na leto povprečno 3000–4000 mm padavin, v pokrajini v. od pogorja pa 1300–2000 mm. Temperature se na obalnem območju med letom ne spreminjajo veliko (25–28 °C), v notranjosti pa nihajo močneje. V sušni dobi, ko piha saharski veter harmatan, lahko narastejo do 40 °C. Neprehodna območja deževnega gozda so samo še na JV; v Gvineji prevladuje predvsem vlažna savana, na SV pa prehaja v suho savano. Mangrove deloma obdajajo močvirna obalna območja.

Prebivalstvo
Prebivalstvo Gvineje sestavljajo predvsem sudanska ljudstva. Mandinki (25 %), ki spadajo k Mandejcem, živijo v Zgornji in Gozdnati Gvineji; priseljeni Susujci (11 %) živijo na obalnem območju. Tam in na gozdnih območjih so naseljena številna manjša ljudstva (Kuranki, Kisijci, Tomi, Kpelejci, Mani idr.); deloma so tam še ostanki skupin staroselcev. V gorovju Fouta Djalon živijo predvsem priseljenci Fulani. Tam so se naselili v 17. st. Danes so večinska etnična skupina (40 % prebivalcev Gvineje). V mestnih središčih živi nekaj tisoč tujcev (posebej Francozov). Delež mestnega prebivalstva v Gvineji je še razmeroma majhen (ok. 25 %); pomembnejša mesta poleg Conakryja so Labé v gosto naseljenem Fouta Djalonu, Kankan (Zgornja Gvineja) in Kindia (Spodnja Gvineja). Skoraj 70 % prebivalcev je sunitskih muslimanov (zlasti Fulani, Mandinki, Susujci), 30 % pa animistov; obstaja pa še majhna katoliška manjšina. Čeprav je šola obvezna, obiskuje pouk redno le tretjina otrok, tako da je še vedno veliko nepismenih (ok. 70 %). V Conakryju in Kankanu sta univerzi.

Državna ureditev
Po vojaškem državnem udaru 1984 je najprej vladal vojaški komite. 1991 ga je nadomestil začasni komite za nacionalno obnovo (CMRN). Nova ustava je v veljavi od 1991; Gvinejo opredeljuje kot predsedniško republiko in dopušča različne politične stranke. Prehod v večstrankarski sistem naj bi se končal s parlamentarnimi in predsedniškimi volitvami. Pravosodje je urejeno po francoskem zgledu. Splošna vojaška obveznost.

Gospodarstvo
Po razglasitvi neodvisnosti (1958) je začela Gvineja najprej samostojno socialistično pot na podlagi planskega gospodarstva; posledica je bilo nazadovanje gospodarstva. Vojaška oblast je po 1984 uvedla liberalno politiko. Danes je Gvineja predvsem kmetijska država. Čeprav se tri četrtine prebivalcev preživljajo s poljedelstvom, hrane ni dovolj za domače potrebe. Prevladujejo manjše družinske kmetije s tradicionalnimi oblikami kmetovanja; še vedno je zelo razširjeno požigalništvo, zato so ekološki problemi vedno večji (erozija tal idr.). Najpomembnejši pridelki, namenjeni predvsem za izvoz, so palmova jedra, kava, riž, koruza, maniok, proso, zelenjava, citrusi, lešniki, bombaž, tobak in sladkorni trst. Živinoreja (govedo, ovce, koze) je razširjena predvsem v gorovju Fouta Djalon in na Mandinški planoti, ribolov za domače potrebe pa na obali. Gvineja ima številne rudne vire. Za Avstralijo je drugi največji proizvajalec boksita na svetu, ima 30 % svetovnih zalog boksita; tovarna v mestu Fria predela večino boksita v glinico (aluminijev oksid). Od tam izvažajo diamante in zlato. Več kot 90 % izvoza sestavljajo samo te tri surovine. Država ima še nahajališča železove, uranove, manganove, kromove, bakrove in drugih rud; domnevajo, da so pred Gvinejsko obalo tudi nahajališča nafte in zemeljskega plina. Industrija je namenjena predvsem predelavi kmetijskih pridelkov in lesa ter pripravi rude za izvoz. Prometno mrežo še gradijo. Cestna mreža je zelo slaba, asfaltirane so le nekatere pomembnejše ceste. Pomembna prometna povezava je bila 660 km dolga železniška proga od Conakryja do Kankana, ki pa je zaradi slabega vzdrževanja zdaj praktično zaprta. Mednarodno letališče in najpomembnejše morsko pristanišče (poleg pristanišča za boksit Kamsar) je Conakry.

podatki o gospodarstvu
BDP (2001) 3,0 mlr. USD, 410 USD na prebivalca
delež po panogah (2000, ocena) kmetijstvo 24 %, industrija 38 %, storitvene dejavnosti 38 %
uvoz (2000) 555,2 mln. USD
izvoz (2000) 694,5 mln. USD
zadolženost v tujini (1999, ocena) 3,6 mlr. USD


Zgodovina
V 13. st. so bile vzhodne pokrajine verjetno pod vplivom kraljevine Mali. Ob koncu 15. st. so tam ustanovili posebne trgovske naselbine najprej Portugalci, ob koncu 19. st. pa še Francozi. 1882 ustanovljena francoska kolonija Rivières du Sud, ki je bila do 1891 podrejena Senegalu, je 1893 kot Francoska Gvineja dobila svojo upravo. 1957 je Gvineja dobila avtonomijo, 1958 pa neodvisnost. V obdobju, ko je državo vodil A. S. Touré (1958–84), se je Gvineja v zunanji politiki usmerila k državam Varšavske zveze; v notranji politiki se je uveljavila skrajno represivna oblast enostrankarskega režima PDG. Po smrti predsednika Touréja je prevzel oblast vojaški komite za nacionalno ozdravitev (CMRN) pod vodstvom polkovnika L. Contéja in razglasil drugo gvinejsko republiko. 1990 se je prebivalstvo na referendumu odločilo za konec vojaške vladavine in novo demokratično ustavo. Januarja 1991 je bil oblikovan začasni komite za narodno izgradnjo (CTRN); polovica članov so civilne osebe. Kljub razglasitvi nove demokratične ustave decembra 1991 in odpravi prepovedi strank aprila 1992 se nastajajoča politična opozicija pritožuje, ker državna oblast nenehno prekoračuje pooblastila in na jugu države so upori (posebej 1998–2000). Julija 1996 je Conté za ministrskega predsednika imenoval Sidio Touréja; Conté je bil 2003 ponovno izvoljen.

Sorodna gesla: Conakry | Conté, Lansana | dansko in kransko območje | Fouta Djalon | Francoska Zahodna Afrika | Sudan | Touré, Ahmed Sékou | zahodna Afrika


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek