narkoza [grško], splošna anestezija, reverzibilna izključitev zavesti in občutljivosti za bolečino z delovanjem zdravil na živčevje. Narkotiki prispejo do osrednjega živčevja s krvjo, do krvi pa z vdihavanjem, injekcijo ali infuzijo; njihovo delovanje podpirajo sredstva, ki sprostijo mišice (relaksanti). Uspešno narkozo so začeli (po 1800) s smejalnim plinom, etrom, kloroformom (zdaj ga uporabljajo le redko). Sodoben postopek je sestavljen: najprej bolnika z uspavalnimi sredstvi (barbiturati) uspavajo, nato mu vbrizgajo sredstvo, ki sprosti mišice, in ga intubirajo (intubacija). Skozi tubus dovajajo v pljuča poleg kisika mešanico narkotičnih plinov: smejalni plin, etilen in (namesto etra bistveno učinkovitejši in za dolgotrajne operacije boljši) halotan ali enfluran. Izdihan ogljikov dioksid se resorbira v aparatu za narkozo. Tudi umetno dihanje (pri dolgotrajnem izključenju mišične dejavnosti) lahko vzpostavijo s tubusom. Pri nevroleptični narkozi vbrizgajo pred operacijo sredstvo za odpravljanje bolečine in nevroleptik (psihofarmak), bolnika ohranjajo v globokem spanju; zaradi popolne ohromitve dihalnega središča jo uporabljajo le pri natančno določenih indikacijah. Pri operacijah pljuč je intubacija nujna, pri manjših kirurških posegih pa lahko bolnik vdiha mešanico plinov kar skozi nos (uporabijo dihalno masko).
Dostopnost