izobraževanje učiteljev, skupen pojem za izobraževanje učiteljev vseh vrst šol oz. stopenj; v Sloveniji je izobraževanje učiteljev za osnovne šole ter za teoretične predmete vseh vrst srednjih šol organizirano na visokošolski stopnji; za učitelje praktičnega pouka zakon načeloma zahteva višjo izobrazbo, le izjemoma, kjer takšnega izobraževanja na višji stopnji ni, pa najvišjo izobrazbo, ki jo je mogoče doseči v ustrezni stroki. V Sloveniji sta dva modela izobraževanja učiteljev: a) študij pedagoške smeri, s katerim študent vzporedno pridobiva strokovno izobrazbo in usposobljenost za pedagoški poklic (vzporedni model); po končanem študiju pridobi strokovni naslovprofesor (z navedbo ustrezne stroke); model je uveljavljen za izobraževanje vseh učiteljev za osnovne šole in za učitelje splošnoizobraževalnih predmetov v srednjih šolah; b) drugi model temelji na pridobivanju pedagoške usposobljenosti po strokovni diplomi na znanstvenih smereh študija; diplomant ustrezne stroke, ki se hoče zaposliti kot učitelj, lahko doseže pedagoško usposobljenost tako, da konča program za pridobitev pedagoško-andragoške izobrazbe (zaporedni model); model izobraževanja je uveljavljen zlasti za učitelje strokovnih predmetov. Program pedagoško-andragoške izobrazbe obsega pribl. 450 ur študija in je vsebinsko enak pri obeh modelih, obsega pa znanja s področja pedagogike, didaktike, andragogike, razvojne in pedagoške psihologije ter specialne didaktike (metodike) ustreznega predmeta. Vsak učitelj mora najpozneje v enem letu po tem, ko se prvič zaposli v šoli, opraviti strokovni izpit pred posebno komisijo, ki jo imenuje minister za šolstvo in šport; v času, ko se pripravlja na strokovni izpit, je pripravnik.
Dostopnost