• Išči po:
Združene države Amerike (uradno ime United States of America, kratici USA in US), slovenska kratica ZDA, zvezna država v Severni Ameriki, ki obsega j. polovico celine med Atlantskim in Tihim oceanom, Aljasko in Havajske otoke. Pod ameriško suverenostjo so še zunanja ozemlja ZDA (Ameriški Deviški otoki, ameriška Oceanija, Navassa in Portoriko); njihove zunanje zadeve so v pristojnosti ZDA.

časovni pas srednjeevropski čas – 6 ur (atlantska obala) do – 9 ur (tihooceanska obala), Aljaska, Havaji – 10 oz. – 11 ur
površina 9,363.520 km2, S–J 2500 km, V–Z 4500 km
prebivalstvo 273,1 mln., 29 preb./km2, letna rast 0,9 %, življenjska doba 76 let
glavno mesto Washington, 572.000 preb., 4–25 m nad morjem, ob izlivu Anacostia Riverja v spodnji Potomac, na V države
upravna razdelitev 50 zveznih držav s svojimi ustavami ter zvezno okrožje (Kolumbijsko okrožje) z glavnim mestom Washington
članstvo v organizacijah OZN (od 1945, ustanovitvena članica), OECD, NATO, OAS, ANZUS, APEC, OVSE, NAFTA, Načrt iz Kolomba
uradni jezik angleški; tudi različni indijanski na kontinentalnem delu ZDA in drugi jeziki Oceanije (npr. havajski)
denarna enota dolar (oznaka USD)


Naravne razmere
Za glavni del ZDA – 48 prostorsko sklenjenih zveznih držav v j. delu Severne Amerike – je značilna fizičnogeografska razdelitev na tri velike pokrajinske enote: na V skoraj vzporedno z atlantsko obalo potekajoči Apalači s predgorjem; nižavje v notranjosti z ravnino ob Misisipiju ter območjem Velikih jezer; na Z vzporedni gorski nizi Kordiljer. V paleozoiku nastali in močno erodirani Apalači (karbon/perm) so široki 200–300 km. Severni deli so bili v pleistocenu ledeniško preoblikovani in so razčlenjeni s prečnimi dolinami, v j. delu pa v 2039 m visokem Blue Ridgeu in v Alegenih prevladuje sklenjeno hribovje. Na V se hribovje strmo spušča v obsežno, rahlo valovito predgorsko uravnavo (Piedmont), ki se z izrazito stopnjo (Fall Line) spušča v Atlantsko obalno nižavje ob atlantski obali. Obala je razčlenjena z mnogimi zalivi, zlasti na S so številna naravna pristanišča (npr. Chesapeake in Delaware Bay), na J pa prevladujejo akumulacijska obala, lagune in močvirja. Tudi daleč proti J segajoči polotok Florida je večinoma zgrajen iz naplavin, pred njegovo j. obalo pa se daleč na odprto morje vleče niz koralnih otokov (Florida Keys). Od Apalačev se površje proti notranjosti spušča v mogočnih strukturnih stopnjah. Misisipi in njegovi pritoki odmakajo skoraj celotno območje Osrednjega nižavja, ki je zgrajeno iz skledasto vbočenih krednih in terciarnih plasti. Spodnji tok in delta Misisipija delita obalno ravnino ob Mehiškem zalivu na dva dela; v notranjost sega do 800 km daleč. Obala je ravna, sestavljena iz plitvin, lagun in močvirij, tako da so le nekatera ustja rek primerna za pristanišča. Zahodno od Misisipija ležijo do 700 km široke Velike planjave (Great Plains), ki so se na zahodnem robu skupaj s Kordiljerami dvignile več kot 1000 m visoko. Na S segajo te ravnine na Kanadski ščit, arhaično jedro severnoameriške celine, na katerem so v čelnih kotanjah pleistocenskih ledenikov nastala Velika jezera: Gornje, Michigansko, Huronsko, Eriejsko in Ontarijsko, ki so s skupaj 244.000 km2 največja sladkovodna površina na svetu. Jezera so povezana z rekami in slapovi (najbolj znani so 50 m visoki Niagarski slapovi). Mogočna pregrada Kordiljer, ki potekajo od S proti J, zavzema z. tretjino države in je z geološkega vidika mlado gorovje; ognjeniški izbruhi (Mount Saint Helens) in pogosti potresi (Prelomnica svetega Andreja) pričajo, da se zemeljska skorja še do danes ni umirila. Od Obalnih gorskih verig ob tihooceanski obali do močno razčlenjenega Skalnega gorovja na V je gorski svet širok do 1700 km. Med gorovji ležijo globoko pogreznjeni tektonski jarki, npr. kalifornijska Osrednja dolina in Dolina smrti (86 m pod morjem) ter obsežne kotline in planote (Velika kotlina, Kolumbijska in Koloradska planota z globoko zarezanim Velikim kanjonom). Več kot 4000 m visoko se dvigajo vrhovi v Kaskadnem gorovju (Mount Rainier, 4395 m), v Sierri Nevadi (Mount Whitney, 4421 m) in v srednjem delu Skalnega gorovja (Mount Elbert, 4402 m). Tihooceanska obala je večinoma strma in, razen zaliva San Francisco ter Puget Sounda, malo razčlenjena.
Kordiljere se iz z. dela ZDA nadaljujejo vse do Aljaske, v skrajnem sz. delu celine. V Aljaškem gorovju se dviga Mount MacKinley (6198 m), najvišji vrh Severne Amerike. V Aleksandrovem arhipelagu, na Aljaski in Aleutih gorovje polagoma razpade v razgibano pokrajino fjordov in otokov. V notranjosti Aljaske so hribovja, planote in Jukonska kotlina; s. del zavzema gorovje Brooks, več kot 3000 m visoka gorska veriga, ki se na S spušča v široko obalno ravnino ob Arktičnem oceanu. Tihooceanska zvezna država Havaji obsega 2400 km dolg niz Havajskih otokov v s. delu Polinezije. Večji, v. otoki, ki so vulkanskega nastanka in deloma obdani s koralnimi grebeni, se dvigajo iz več kot 5000 m globokega oceana; aktivni ognjeniki so danes le še na največjem otoku Havaji, kjer so tudi najvišji (Mauna Kea 4208 m, Mauna Loa 4170 m). Manjši, z. otoki so večinoma iz koralnih grebenov in atolov.
ZDA ležijo skoraj v celoti na območju z. vetrov in pripadajo hladno do zmerno toplemu pasu. Med S in J in tudi med Z in V so precejšnje podnebne razlike. Večji del obsežne države ima izrazito celinsko podnebje; na splošno so poletja vroča in zime mrzle (povprečna julijska in januarska temperatura je v Chicagu 24 in –3 °C). Blažilnemu vplivu morja sta izpostavljena samo tihooceanska obala in ozek pas obalne ravnine na JV. Florida, Zalivsko obalno nižavje in JZ imajo subtropsko podnebje (povprečna julijska in januarska temperatura v Miamiju je 28 in 19,5 °C); obala j. Kalifornije ima sredozemsko podnebje (povprečna julijska in januarska temperatura v Los Angelesu je 23 in 13 °C). Ker gorovje poteka od S proti J, se zračne mase nemoteno izmenjavajo v smeri S–J, tako da lahko mrzli zimski viharji (norther, blizzard) iz višjih zemljepisnih širin prodrejo vse do Floride in povzročijo padec temperature za več kot 20 °C. Po drugi strani lahko prodrejo topli zalivski vetrovi (souther) daleč proti S na območje Velikih jezer. Atlantski del ZDA dobi veliko padavin (1000–2500 mm); na S je zaradi mrzlega morskega toka pogosta megla. Proti notranjosti se množina padavin zlagoma manjša; 100. poldnevnik je meja med vlažnim V in sušnim Z. Velike planjave imajo sušno podnebje z manj kot 500 mm padavin. Podolja in kotline v Kordiljerah so izrazito sušni (100–250 mm padavin); nekateri deli spadajo med najsušnejša in najbolj vroča območja na svetu, npr. Dolina smrti (do 56 °C). Severni deli tihooceanske obale imajo veliko padavin prek vsega leta (do 3000 mm); j. Kalifornija dobi večino dežja pozimi. V obalnih delih na JV in v nižavju ob Misisipiju so poleti pogosti vrtinčasti viharji (tornadi). Aljaska ima večinoma hladno subarktično podnebje z dolgimi, mrzlimi zimami in kratkimi, toplimi poletji (povprečna januarska temperatura v Fairbanksu –24 °C, julijska 15,5 °C); dve tretjini Aljaske imata trajno zamrznjena tla. Na Havajskih otokih je tropsko podnebje, ki ga blažijo pasatni vetrovi, z obilnimi padavinami in enakomernimi temperaturami ok. 24 °C. Prvotno rastje je zaradi človekovega delovanja zelo spremenjeno. V dobro namočenem v. delu ZDA se je do danes ohranilo le še 20 % nekdaj obsežnih gozdov; na SV so večinoma iglasti ali mešani gozdovi, v Apalačih in njihovem v. predgorju listnati. Za j. Florido so značilni subtropski močvirni gozdovi. V Osrednjem nižavju prevladuje travna pokrajina (prerija); bolje namočeni deli so spremenjeni v kmetijske površine. V Zalivskem obalnem nižavju raste tropski podobna vegetacija z močvirskimi cipresami in lianami, v severnejših delih pa subtropske vrste borov. Višje dele Kordiljer pokrivajo iglasti gozdovi (sitka, duglazija, sekvoja idr.), v Sierri Nevadi raste tudi mogočni mamutovec. Kotline v s. delu Kordiljer so porasle s suho stepo. Proti J postaja rastje vse skromnejše, dokler ne preide v slano stepo in polpuščavo s pritlikavim grmičjem in sukulenti; ponekod tudi prava puščava s slanimi skorjami in peščenimi sipinami (Great Salt Lake Desert, Dolina smrti, Llano Estacado). Za j. Kalifornijo je značilno sredozemsko rastje z zimzelenimi gozdovi in makijo (chaparral). Ob j. obali Aljaske in v Jukonski kotlini rastejo iglasti gozdovi, ki prehajajo proti S v pritlikave gozdove (s smrekami in brezami); s. od tečajnika je tundra. Na goratih Havajskih otokih raste na v. pobočjih, kjer je veliko padavin, tropski deževni gozd, z. pobočja pa imajo bolj stepske značilnosti. Prvotno naravno pokrajino vzorno varujejo v številnih zavarovanih območjih (narodni parki in t. i. national monuments).

Prebivalstvo
Največ prebivalcev je belcev (ok. 80 %), vendar se njihov delež zmanjšuje, saj število belcev med vsemi etničnimi skupinami najpočasneje narašča (1980–90 za 6 %). Skoraj dvakrat hitreje narašča število črncev (sedanji delež 12 %), število prebivalcev iz Latinske Amerike pa se je v zadnjem desetletju povečalo za več kot 50 % (večinoma mestici; sedanji delež 8 %), število prebivalcev iz Azije (ok. 2 %) pa celo za več kot 100 %. Prvotno indijansko prebivalstvo (v predkolumbovski dobi 1–1,5 mln.) so beli priseljenci zdesetkali (1920 samo 244.000), danes jih živi v ZDA ponovno več kot 1,4 mln., več kot polovica v več kot 250 rezervatih. ZDA so največja država priseljevanja na svetu. 1820–1990 se je priselilo več kot 55 mln. ljudi (predvsem Angleži, Irci, Nemci, Italijani, Avstrijci, Madžari, Rusi, Skandinavci, Kanadčani in Mehičani). Potem ko se je po 1970 priseljevanje Evropejcev skoraj povsem ustavilo, narašča dotok iz latinskoameriških in azijskih držav v razvoju (deloma tudi ilegalno). Trenutno je po številu najmočnejše priseljevanje iz Mehike, s karibskih otokov, Filipinov, iz Koreje, Kitajske, Indije in Vietnama. Zaradi močnega priseljevanja aziatov in »ladinosov« bodo v nekaterih zveznih državah belci kmalu postali manjšina, npr. v Kaliforniji in Novi Mehiki. ZDA so na splošno redko poseljene. Večja zgostitev prebivalstva je predvsem na SV ZDA. Polovica črnskega prebivalstva (potomci sužnjev) živi v j. zveznih državah, druga polovica na industrializiranem SV in srednjem Z. Približno tri četrtine prebivalcev živi v mestih, 26 mest ima več kot pol milijona prebivalcev.
V ZDA je popolna verska svoboda. Ok. 60 % prebivalcev pripada eni od 250 razl. verskih skupnosti. Večina vernikov pripada protestantskim Cerkvam (baptisti, metodisti, evangeličani, prezbiterijanci, episkopalna verska skupnost idr.). Katoličani so s 37 % vseh vernih državljanov ZDA najmočnejša enotna verska skupnost. Judovski veri pripada ok. 6 mln. ljudi (4 %), pravoslavnim 4,5 mln. (3 %). Izobraževanje je v pristojnosti zveznih držav. Splošna šolska obveznost (vpis od 6. do 8. leta starosti) traja do 16. leta (v nekaterih zveznih državah do 17. oz. 18. leta). Na ok. 3500 kolidžih in univerzah je vpisanih ok. 13 mln. študentov. Veliko šol, tudi visokih, je zasebnih ali od verskih skupnosti. Najstarejše in najbolj znamenite univerze so Harvard (ustanovljena 1636) v Cambridgeu (Massachusetts), Yale v New Havnu (Connecticut), Princeton (New Jersey) in Columbia (New York). Od 1954 je rasno razlikovanje tudi v šolah z zakonom prepovedano.

Državna ureditev
Po ustavi iz 1787 so ZDA predsedniška zvezna država. 1791 so ameriški ustavi, najstarejšemu še veljavnemu tovrstnemu dokumentu, dodali deklaracijo o pravicah (Bill of Rights), ustavno dopolnilo, ki zagotavlja pravico do veroizpovedi, govora, tiska, združevanja ter posedovanja orožja in varuje državljane pred samovoljnimi preiskavami, aretacijami in zaplembami. Predsednik je hkrati vodja države, predsednik vlade in vrhovni poveljnik oboroženih sil. Za štiri leta (ponovno izvoljen je lahko samo enkrat) ga izvoli volilni kolegij, sestavljen iz elektorjev, ki so jih neposredno izvolili v zveznih državah; podpreti morajo predsedniškega kandidata, ki je zmagal v njihovi zvezni državi. Zakonodajno oblast ima kongres, ki je sestavljen iz senata (po dva senatorja iz vsake zvezne države, ki jih volijo za šest let, tako da se vsaki dve leti zamenja tretjina senatorjev) in predstavniškega doma (435 poslancev, ki jih na splošnih volitvah izvolijo za dve leti). Predsednik ima pravico do odložilnega veta, ki ga lahko zavrnejo z dvetretjinsko večino obeh domov kongresa.
Petdeset zveznih držav, ki jih vodijo izvoljeni guvernerji, ima svoje ustave in precejšnjo avtonomijo s svojo zakonodajno in sodno oblastjo. Najvišja sodna oblast je vrhovno zvezno sodišče v Washingtonu (najvišje prizivno sodišče in ustavno sodišče za zvezne zakone); devet vrhovnih sodnikov z dosmrtnim mandatom imenuje predsednik države s soglasjem senata. Vrhovnemu zveznemu sodišču je podrejenih enajst prizivnih sodišč in 94 zveznih okrožnih sodišč. Smrtna kazen je še vedno dovoljena v večini zveznih držav. Potem ko so po vietnamski vojni odpravili vojaško obveznost, je vojska največje svetovne velesile sestavljena izključno iz prostovoljcev.

Združene države Amerike: poštne oznake zveznih držav in glavna mesta

država oznaka glavno mesto
Aljaska AK Juneau
Alabama AL Montgomery
Arkansas AR Little Rock
Arizona AZ Phoenix
Kalifornija CA Sacramento
Kolorado CO Denver
Connecticut CT Hartford
Kolumbijsko okrožje DC Washington
Delaware DE Dover
Florida FL Tallahassee
Georgija GA Atlanta
Havaji HI Honolulu
Iowa IA Des Moines
Idaho ID Boise
Illinois IL Springfield
Indiana IN Indianapolis
Kansas KS Topeka
Kentucky KY Frankfort
Louisiana LA Baton Rouge
Massachusetts MA Boston
Maryland MD Annapolis
Maine ME Augusta
Michigan MI Lansing
Minnesota MN Saint Paul
Misuri MO Jefferson City
Misisipi MS Jackson
Montana MT Helena
Severna Karolina NC Raleigh
Severna Dakota ND Bismarck
Nebraska NE Lincoln
New Hampshire NH Concord
New Jersey NJ Trenton
Nova Mehika NM Santa Fe
Nevada NV Carson City
New York NY Albany
Ohio OH Columbus
Oklahoma OK Oklahoma City
Oregon OR Salem
Pennsylvania PA Harrisburg
Rhode Island RI Providence
Južna Karolina SC Columbia
Južna Dakota SD Pierre
Tennessee TN Nashville
Teksas TX Austin
Utah UT Salt Lake City
Virginija VA Richmond
Vermont VT Montpelier
Washington WA Olympia
Wisconsin WI Madison
Zahodna Virginija WV Charleston
Wyoming WY Cheyenne


Gospodarstvo
Gospodarstvo ZDA je zelo visoko razvito. Prehod iz industrijske v postindustrijsko družbo je že močno napredoval; že danes je skoraj 70 % zaposlenih v terciarnih dejavnostih.
ZDA imajo najbolj produktivno kmetijstvo na svetu. Ok. 60 % kmetijske proizvodnje ustvari 200.000 velikih farm, ki imajo povprečno 400 ha obdelovalne zemlje. Zelo izrazita je težnja združevanja v velike, povsem mehanizirane kmetijske obrate. Ker proizvodnja daleč presega potrebe domačega trga, je kmetijstvo močan izvoznik. Glavna kmetijska območja lahko razdelimo na pasove, vendar enostranska usmeritev vse bolj izginja. Tako je bombažni pas (cotton belt) na subtropskem J skoraj povsem izginil; tam zdaj pridelujejo predvsem sojo, arašide in tobak, največji nasadi bombaža pa so na Z (Teksas). Na dobro namočenem SV in na območju Velikih jezer je pas mlečne živinoreje s pridelovanjem krmnih rastlin (dairy belt), v preriji pa pšenični pas (wheat belt). Mlečni pas prehaja proti J v območje, kjer pridelujejo koruzo in sojo (corn soy belt), vendar tam narašča pomen mesne živinoreje. V obalnem pasu na SV na številnih farmah pridelujejo povrtnine, sadje in redijo perutnino. Farmarji na Floridi in v Kaliforniji pridelujejo južno sadje in povrtnine, v Zalivskem obalnem nižavju Teksasa in Louisiane pa sladkorni trst in riž. Z umetnim namakanjem so precej povečali obdelovalne površine, posebej v Koloradu, Kaliforniji in Teksasu. V Velikih planjavah, na SV in v medgorskih kotlinah na Z prevladujeta pašna govedoreja in ovčereja, v pasu koruze in soje pa prašičereja. Pomembna območja konjereje in perutninarstva so v sredogorju na V. Številčnost živine se na splošno zmanjšuje, povečuje se samo vzreja perutnine. Po gozdnem bogastvu so ZDA tretje na svetu, za Rusijo in Brazilijo; največji gozdovi so v zveznih državah na SZ (iglasti gozdovi), na z. obali in na JV. Iz oddaljenih gozdov na Aljaski les izvažajo (predvsem na Japonsko). Najbogatejša ribolovna območja ZDA so pri Novi Fundlandiji (polenovke, sledi) in v kalifornijskih vodah (tuni, sardele, lososi). Čeprav sodijo ZDA med vodilne ribiške države, morajo ribe tudi uvažati (predvsem iz Kanade).
V ZDA nakopljejo ok. 25 % svetovne proizvodnje rud. Nahajališča najrazličnejših rud so praviloma zelo bogata. Tako ima država največje zaloge črnega premoga na svetu (okrog Pittsburgha, v Illinoisu, na sz. mejnem območju Misurija in v Skalnem gorovju), ponekod vrhunske kakovosti. Ležišča železove rude so z. od Velikih jezer ter v srednjih in južnih Apalačih. ZDA so drugi največji proizvajalec nafte in zemeljskega plina za Rusijo, vendar lahko pokrijejo domače potrebe samo pri zemeljskem plinu. Glavna nahajališča so na Aljaski, ob Mehiškem zalivu (v Teksasu in Louisiani), v predgorju Skalnega gorovja in v j. Kaliforniji. Svinec, cink, baker, fosfate, žveplo in zlato kopljejo v velikih količinah v zahodnih Kordiljerah, kovin za plemenitenje jekla pa imajo le malo in jih morajo uvažati (razen molibdena – največji proizvajalec na svetu). ZDA so največji porabnik energije na svetu, saj je porabijo skoraj četrtino.
Najpomembnejši viri primarne energije so nafta (več kot 40 %), premog (ok. 20 %), zemeljski plin (ok. 20 %), jedrska energija (ok. 10 %). ZDA so najmočnejša industrijska država. Od Atlantskega oceana skoraj do Misisipija se vleče obsežen industrijski pas (manufacturing belt), ki pa je danes območje gospodarske stagnacije. Najbolj dinamična industrijska območja so na J in na Z (sun belt), od Atlante prek Floride in Teksasa do Kalifornije, ter v zveznih državah Washington in Oregon ob Tihem oceanu, kjer je težišče letalske, vesoljske, kemijske, farmacevtske, elektronske in mikroelektronske industrije (Silicon Valley). Središče ameriške jeklarske industrije je bilo nekdaj okrog Pittsburgha, danes pa je jeklarstvo decentralizirano; nova središča so j. od Michiganskega jezera, ob Eriejskem jezeru, v Utahu ter v ugodni prometni legi (uvoz) na obalah Atlantskega oceana in Mehiškega zaliva (Houston). Avtomobilska industrija je predvsem v Detroitu, proizvodnja aluminija na tihooceanski obali, petrokemijska industrija v Teksasu, tekstilna industrija na obali Mehiškega zaliva in v predgorju Apalačev. Na v. obali okrog Philadelphie je veliko rafinerij nafte. Po vsej državi so razpršene visoko razvite kemijska in elektroindustrija (težišče v sun beltu) ter živilska industrija.
ZDA so vodilna država v svetovni trgovini. Izvažajo predvsem v Kanado, na Japonsko, v Mehiko, Veliko Britanijo in Nemčijo, zlasti stroje, vozila, elektrotehnične in kemijske izdelke, koruzo, pšenico, sojo, sadje, tobak, meso, kovinske izdelke, rude, kovinske odpadke ter premog. Uvažajo predvsem stroje, vozila (posebej iz Japonske), nafto in naftne derivate, kovine, živila, oblačila, prejo in papir. Skoraj polovica zunanje trgovine poteka prek New Yorka; Chicago je največje tržišče na svetu za žito in les. Promet ji otežujejo velike razdalje ter gorske pregrade Apalačev in Kordiljer.
Največ potniškega prometa poteka po cestah. V tovornem prometu imajo največji delež železnice (večinoma v zasebni lasti), čeprav se železniško omrežje od 1916 neprestano krči. Največje železniško križišče je Chicago. Gospodarsko zelo pomemben je rečni promet, posebej na območju Velikih jezer, po Reki sv. Lovrenca, Misisipiju in pritokih ter po Obalni plovni poti (ob obali Atlantika in Mehiškega zaliva); čezoceanske ladje (do 30.000 t) lahko plujejo do Chicaga. Vodne poti so povezane s številnimi prekopi. Velika čezmorska pristanišča so New York, Baltimore, New Orleans, Houston, San Francisco in Los Angeles. Izjemno pomemben je letalski promet. V medcelinskem potniškem prometu je letalski promet povsem spodrinil ladijskega.
Tudi v turizmu spadajo ZDA med vodilne države na svetu. S padcem vrednosti dolarja se je zelo povečalo število evropskih in japonskih turistov. Najbolj privlačni so velika mesta na v. obali in v Kaliforniji, Florida in narodni parki.

podatki o gospodarstvu
BDP (2001) 9668,8 mlr. USD, 35.400 USD na prebivalca
delež po panogah (2001, ocena) kmetijstvo 2 %, industrija 18 %, storitvene dejavnosti 80 %
uvoz (2001, ocena) 1,148 trillion USD
izvoz (2001, ocena) 723 mlr. USD
zadolženost v tujini (1995, ocena) 862 mlr. USD


Zgodovina
Za Normani so bili prvi evropski kolonisti v Severni Ameriki Španci, ki so se že v 16. st. naselili na Floridi, v Teksasu in Novi Mehiki. V začetku 17. st. so jim sledili Francozi in Angleži. Francozi so 1608 ob Reki sv. Lovrenca ustanovili Québec, 1642 Montréal in nato prodirali proti J v porečje Misisipija (1718 so ustanovili New Orleans). Najstarejše angleško naselitveno območje je bila Virginija, kjer so 1607 ustanovili Jamestown. 1620 so očetje romarji z ustanovitvijo Plymoutha postavili temelje Massachusettsa, iz katerega so pozneje nastale t. i. države Nove Anglije (od 1820 Massachusetts, Maine, New Hampshire, Vermont, Rhode Island in Connecticut). 1632–34 je nastal Maryland kot svobodna država katoličanov. V začetku 17. st. so Nizozemci zasedli območje med francoskim ozemljem ter državami Nove Anglije in Virginije in 1624 ustanovili Novi Amsterdam, ki so ga Angleži, potem ko so 1664 pregnali Nizozemce, preimenovali v New York. 1663 je nastala fevdalno urejena kolonija Karolina, iz nekdanjih nizozemskih in švedskih ozemelj pa 1664 New Jersey in Delaware. 1681/82 je kveker W. Penn ustanovil Pensilvanijo, vzorčno državo verskih in političnih svoboščin. 1733 je kot zadnja od 13 britanskih kolonij nastala Georgia. V prvi polovici 18. st. so se zaostrile razlike med puritansko-meščanskim S, kjer so priseljenci živeli od obrti, trgovine in kmetijstva, in J, ki so ga obvladovali aristokratski veleposestniki, s plantažnim gospodarstvom (bombaž, tobak, sladkor) na temelju suženjske delovne sile (afriški sužnji od 1619).
Postopno širjenje meja evropske poselitve (frontiers) proti Z prek Alegenov je pripeljalo do krvavih bojev z Indijanci, ki so se navadno končali z njihovim izgonom ali iztrebljenjem, in do izbruha britansko-francoske kolonialne vojne 1754/55–1763 (sedemletna vojna). S pariškim mirom (1763) je Francija izgubila velik del kolonialnih posesti; ves v. del Severne Amerike, s Kanado vred, je postal britanski, ozemlje z. od Misisipija pa špansko. Okrepitev zmagovite matične države se je izrazila v prepovedi naseljevanja zahodno od Apalačev in v strožjih carinskih ter davčnih predpisih za kolonije, te pa so naraščajočo samozavest izražale z odporom proti merkantilističnemu kolonialnemu sistemu (1765 trgovinski bojkot) in odklanjanjem vsakršnega obdavčevanja brez političnega soodločanja v parlamentu. Na povračilne ukrepe britanske krone zaradi bostonske čajanke (1773) je 13 kolonij odgovorilo z združenim odporom na prvem kontinentalnem kongresu v Philadelphii (1774) in z izvolitvijo G. Washingtona (1775) za vrhovnega poveljnika ameriške vojske rodoljubov.
Med severnoameriško vojno za neodvisnost (1775–83) so se nekdanje britanske kolonije v Severni Ameriki ločile od matične države. Koloniste je podprla Francija, ki je po ameriški zmagi pri Saratogi (1777) na pobudo B. Franklina sklenila sporazum o zavezništvu s kolonialnimi državami (pozneje sta se pridružili še Nizozemska in Španija). Z deklaracijo o neodvisnosti so se kolonije že 4.7.1776 formalno ločile od britanske krone, vojaška odločitev pa je padla z osvojitvijo Yorktowna (1781). Z versajskim mirom (1783) je Velika Britanija priznala ameriško neodvisnost in prepustila Zvezi ozemlja v. od Misisipija. Spori zaradi nove ustave so se končali s kompromisno rešitvijo: predsedniška zvezna republika. Ustavo so sprejeli 17.9.1787 na konvenciji v Philadelphii, veljati pa je začela 1789; z njo se je konstituirala prva moderna demokracija nove dobe, ki je temeljila na načelu delitve oblasti. Deklaracija o pravicah (Bill of Rights, 1791) je dodatno opredelila temeljne človekove pravice. Za prvega predsednika so 1789 izvolili G. Washingtona, štiri leta pozneje pa ustanovili novo glavno mesto Washington. Do prvih zametkov političnih strank je prišlo že ob sporih okrog nove ustave. Federalisti pod vodstvom A. Hamiltona so zastopali interese premožnih trgovskih in industrijskih krogov na S, republikanci (poznejši demokrati; Demokratska stranka) okrog Th. Jeffersona pa agrarno-partikularistični J. V obdobju prvih predsednikov (za Washingtonom J. Adams, Th. Jefferson, J. Madison, J. Monroe in J. Q. Adams) so se izoblikovale stranke, uredile uprava in finance, z Monroejevo doktrino (1823) so nastale prve smernice ameriške zunanje politike, hkrati pa se je nadaljevalo širjenje proti Z. Od Napoleona I. so 1803 za 15 mln. USD kupili (zahodno) Louisiano, tj. skoraj celotno porečje Misisipija; s tem se je državno ozemlje dvakratno povečalo, omogočena je bila prosta plovba po Misisipiju. Poskus osvojitve Kanade med vojno z Veliko Britanijo (1812–14) je propadel. 1819 so od Španije odkupili Florido (zvezna država od 1845). Iz Severozahodnega ozemlja med rekama Ohio in Misisipi (ustanovljen 1787) se je 1803 izločil Ohio, 1816 je sledila Indiana in 1818 Illinois. Južno od tam sta 1792 nastala Kentucky in 1796 Tennessee, zadnji državi Nove Anglije pa sta nastali 1791 (Vermont) in 1820 (Maine). Na J je 1812 nastala Louisiana (ob ustju Misisipija), 1817 Misisipi in 1819 Alabama. Prva zvezna država z. od Misisipija je bil Misuri (1821). V obdobju A. Jacksona (1829–37) je prišlo do sprememb demokratičnih načel (odprava vseh volilnih omejitev, zamenjava državnih uslužbencev s pripadniki lastne stranke, pozivi volilcem). Uvedba zaščitnih carin za industrijo na S (carinski zakoni 1828–32) je sprožila odpor j. držav, ki so zagovarjale prosto trgovino (upor Južne Karoline), in pripeljala do spora glede pristojnosti Zveze. Temu se je pridružilo še vprašanje suženjstva. Oregonska pogodba (1846) je potrdila 49. vzporednik kot s. mejo ZDA proti Kanadi. V mehiško-ameriški vojni (1845–48), ki se je končala z mirom v Guadalupe-Hidalgu (1848), dopolnjenim s sporazumom v Gadsdenu (1853), so ZDA pridobile ozemlja s. od Ria Grande (Teksas, Kolorado, Utah, Nova Mehika, Arizona in Nevada), skupaj s Kalifornijo, ki se je po zlati mrzlici 1848/49 naglo razvila.
S to pridobitvijo so ZDA dobile svoj današnji obseg. Sporno vprašanje suženjstva na novih ozemljih na Z (abolicionizem) je bilo odločeno z izvolitvijo A. Lincolna (1861) in z zmago Republikanske stranke (ustanovljena 1854) v škodo j. držav, ki so se odcepile od Zveze in ustanovile Konfederacijo. Nasilna ponovna združitev z ameriško državljansko vojno (secesijska vojna; 1861–65) je sicer rešila enotnost države, vendar pa je skupaj z odpravo suženjstva (1863) še dolgo obremenjevala notranjepolitično prizorišče. J je izgubil svoj gospodarski pomen. Pod vodstvom S so se ZDA do 1914 razvile v industrijsko velesilo. Število prebivalcev se je povečalo z 31 mln. (1860) na 91 mln. (1914), od tega 21 mln. priseljencev. Prometno in gospodarsko odpiranje Z je potekalo tako hitro, da je bila ob koncu stoletja razdelitev zemlje že končana, S pa je doživel silen razmah trgovine, industrije, tehnike in izobraževanja, kar sta spremljali nagla rast mest in koncentracija gospodarske moči. Tesno povezovanje politike in gospodarstva se je začelo že v času U. Granta (1869–77). Zaščitne carine so omogočile nastanek trustov in orjaških koncernov (Rockefeller, Morgan, A. Carnegie, Vanderbilt). Po 1890, ko so se pojavile zahteve po reformah, so uvedli prve ukrepe proti takšnemu razvoju, hkrati prehod v imperializem (visoke zaščitne carine; MacKinleyjev zakon, 1890). Že 1867 so od Rusije kupili Aljasko za 7,2 mln. USD.
Ok. 1900 je prišla v ospredje težnja po vodilni vlogi ZDA v obeh Amerikah, ki se je opirala na Monroejevo doktrino; hkrati ozemeljsko širjenje (1897 priključitev Havajev; pridobitev Portorika in Filipinov po vojni s Španijo 1898, pravica do nadzora nad Kubo, pridobitev Območja Panamskega prekopa 1900–03) ter širjenje političnega vpliva (panameriške konference od 1889) in gospodarsko prodiranje (dolarska diplomacija, politika Big Stick). Program socialnih reform (t. i. nova svoboda) Th. W. Wilsona je prekinila prva svetovna vojna. Ko je Nemčija 6.4.1917 ponovno razglasila totalno podmorniško vojno, so ZDA, po začetni nevtralnosti, vstopile v vojno na strani zaveznikov in s tem začele novo obdobje ameriške in svetovne zgodovine (dodatni razlog je bila Zimmermannova nota). Wilson se je boril za mednarodno demokratično in miroljubno ureditev (štirinajst točk, 8.1.1918). Gospodarska in vojaška moč ZDA je odločila vojno. Razočarane nad versajskim mirom (senat ga 1920 ni hotel ratificirati) so ZDA (1921) sklenile separatni mir z Nemčijo in se niso vključile v Društvo narodov, za katero je dal pobudo prav Wilson. Pod republikancema W. G. Hardingom (1921–23) in C. Coolidgeem (1923–29) se je zunanja politika ZDA vrnila v izolacionizem, vendar so ZDA vseeno sodelovale na številnih mednarodnih konferencah in pri podpisih sporazumov. Razorožitvena konferenca v Washingtonu (1921/22) je zagotovila enakost moči ameriškega in britanskega vojnega ladjevja in določila vzhodnoazijsko politiko, Kelloggov pakt (1928) je prepovedoval vojno, Dawesov (1924) in Youngov načrt (1929) pa sta urejala vprašanje nemških vojnih reparacij, za katere so bile ZDA kot največji upnik zelo zainteresirane. 1920 so uvedli volilno pravico žensk. Izrazita odvrnitev od svetovne politike je bila tudi posledica naglega gospodarskega vzpona ZDA v 20. letih, povezanega s špekulacijami in neomejenim liberalizmom, kar je povzročilo velike notranje probleme (obubožanje kmetijstva, radikalizacija politične levice). Svetovna gospodarska depresija (1929–32) je pod F. D. Rooseveltom (1933–45) povzročila preusmeritev v državno plansko gospodarstvo (New Deal), v povezavi z obsežnim socialnim programom (1935). Zakoni o nevtralnosti (1935/36) so sicer poudarjali izolacionistično politiko, vendar so ZDA navezale diplomatske odnose z ZSSR (1934) in zamenjale intervencijsko politiko v Južni Ameriki s »politiko dobrega sosedstva«.
Po neuspešnih poskusih ustavitve širjenja sil osi (Rooseveltov govor 5.10.1937) so ZDA z zakonom o posojilu in zakupu (1941) zagotovile zaveznikom dobavo velike količine vojaške opreme brez plačila. Šele po japonskem napadu na Pearl Harbor (7.12.1941) so ZDA vstopile v drugo svetovno vojno in jo v marsičem tudi odločile. Dobro sodelovanje Roosevelta z J. V. Stalinom med vojno (konferenci v Casablanci in Teheranu, jaltski sporazum) je po 1945 zamenjala politika hladne vojne (višek ob sovjetski blokadi Berlina, 1948/49), ki je zaznamovala tudi politično življenje 1945 ustanovljene Organizacije združenih narodov. Obsežen program vojaške in gospodarske obnove Evrope (Marshallov načrt) med predsedovanjem H. S. Trumana naj bi odvrnil komunistično nevarnost. S Trumanovo doktrino (1947) in programom četrte točke (1949) so ZDA prevzele odgovornost za demokratičen razvoj sveta.
Obsežen sistem sporazumov (NATO, pacifiški sporazum), kopičenje jedrske oborožitve in graditev močnih vojaških oporišč v tujini so dokončno pokopali izolacionizem. Kljub spremenjeni politiki ZSSR po Stalinovi smrti (1953) in premirju v korejski vojni so ZDA tudi pod republikanskim predsednikom D. D. Eisenhowerjem trdno vztrajale pri politiki zadrževanja (Eisenhowerjeva doktrina, 1957) in si prizadevale, da bi z le deloma uspešno politiko »na dolgi rok« (pomoč drugim državam) postopoma izrinili komunizem. Rasni nemiri na J so 1957 pripeljali do zakona o varstvu volilne pravice v korist črncev. Kratkotrajna vladavina J. F. Kennedyja je prinesla nove pobude: pospešili so razvoj raketne in vesoljske tehnike, v ospredje je prišla gospodarska razvojna pomoč, obljubljen je bil program uresničitve državljanskih pravic (1963). ZDA so se vpletle v vietnamsko vojno, ki je dosegla višek pod predsednikom L. B. Johnsonom. Vse obsežnejša vojaška intervencija v Vietnamu in prek medijev posredovana brutalnost vojne sta spodbudili zlasti med mladimi močno protivojno gibanje, ki je skupaj z gibanjem za državljanske pravice in feminističnim gibanjem zavzelo kritično distanco do vrednot ameriške kulture in sprožilo nastanek vrste subkultur in protikultur. Z uvedbo »vročega telefona« med Washingtonom in Moskvo in s sporazumom o prepovedi jedrskih poskusov je po rešitvi kubanske krize (Kuba) napetost med V in Z začela popuščati. To se je pokazalo tudi v sporazumu z ZSSR o omejitvi strateškega oboroževanja (SALT, 1972) in v sodelovanju obeh velesil pri omejitvi bližnjevzhodnega konflikta, ki je ponovno izbruhnil oktobra 1973. S sporazumom o premirju (januarja 1973) se je končala neposredna vojaška vpletenost ZDA v Vietnamu. Zunanjepolitične uspehe R. Nixona sta spremljali gospodarska kriza v ZDA (stagflacija) in notranjepolitična kriza zaupanja, ki jo je sprožila afera Watergate; ta je avgusta 1974 pripeljala do prvega odstopa predsednika v zgodovini ZDA. Nixonov naslednik je postal G. R. Ford, njemu pa je 1977 sledil J. Carter. Ta je z omejenim uspehom skušal premagati gospodarske težave, ki so se še zaostrile z naftno krizo (1973/74), in nadaljevati politiko mednarodnega popuščanja napetosti, ob upoštevanju obveznosti ZDA do zaveznikov.
4.11.1980 je z veličastno volilno zmago zasedel predsedniško mesto republikanec R. Reagan. Kot odgovor na sovjetsko okupacijo Afganistana in širjenje sovjetskega vpliva v Aziji in Afriki so ZDA začele poudarjati svojo strateško moč. V notranji politiki je Reagan skrčil socialne pravice in omejil davčne olajšave, da bi s tem spodbudil gospodarsko produktivnost. T. i. reaganizem je 1983–88 prinesel ZDA gospodarsko rast, zmanjšanje nezaposlenosti in inflacije, hkrati pa naraščanje revščine in brezdomstva med socialno šibkimi sloji prebivalstva (1991: 31 mln. revnih). Povprečni realni dohodek se je zmanjšal za ok. 20 %. Za Reaganovo predsedovanje je bila značilna izrazita protikomunistična zunanja politika, ki se je izražala v povečani podpori desničarskim totalitarnim režimom, posebej v Latinski Ameriki. 1983 je invazija ameriške vojske na Grenado odstranila tamkajšnji komunistični režim. Od 1985 so ZDA skušale z načrtno destabilizacijo razmer strmoglaviti sandinistično vlado v Nikaragvi (trgovinska blokada, miniranje pristanišč, finančna in logistična pomoč protisandinistom). V Afriki je ameriška zunanja politika izgubila verodostojnost zaradi odnosa do Južne Afrike, ki ga je spremenila šele na pritisk demokratske večine v kongresu (gospodarske sankcije), in zaradi pomoči protivladni gverilski vojski v Angoli, ki so jo ZDA podpirale kljub sporazumu med Angolo, Kubo in Južno Afriko o neodvisnosti Namibije. Nekatere akcije v boju proti mednarodnemu terorizmu (mdr. bombardiranje mest v Libiji) so občasno obremenjevale odnose z zavezniki. V odnosih z ZSSR so lahko šele po dolgotrajnih pogajanjih podpisali sporazuma o prepovedi proizvodnje in skladiščenja kemičnega orožja in o uničenju raket znotrajcelinskega dosega z jedrskimi konicami (pogodba INF). Na notranjepolitičnem področju so Reaganovo vladavino obremenjevale obtožbe proti najožjim sodelavcem zaradi korupcije in političnih škandalov, vendar niso vplivale na njegovo priljubljenost. Predsedovanje je sklenil 1988 z največjim proračunskim primanjkljajem v zgodovini ZDA.
Njegov naslednik, predsednik G. Bush, se je na notranjepolitičnem prizorišču lotil zmanjševanja ogromnega primanjkljaja v državni blagajni in boja proti mamilom in kriminalu, ki sta v 80. letih prerasla v resen družbeni problem. V poskusu, da bi omejili uvoz mamil iz Latinske Amerike, so ameriške sile 1989/90 zasedle Panamo in aretirale predsednika M. A. Noriego, ki je igral ključno vlogo v trgovini s kokainom. Na Bližnjem vzhodu je iraški napad na Kuvajt sprožil drugo zalivsko vojno (vojaški operaciji Puščavski ščit in Puščavski vihar), ki se je v začetku 1991 končala z vojaškim porazom Iraka. Največji del zavezniških sil so prispevale ZDA. Po končani vojni so ameriške oborožene sile ostale nameščene v Saudovi Arabiji. Na predsedniških volitvah 1992 je predsednika Busha premagal tekmec iz vrst Demokratske stranke, B. Clinton; zaprisegel je 20.1.1993. Njegov prvi uspeh na zunanjepolitičnem področju je bil podpis sporazuma o ustanovitvi Severnoameriškega območja proste trgovine (NAFTA). Poseg ameriških enot v okviru mirovne misije OZN na Haitiju je strmoglavljenemu predsedniku Aristidu znova omogočil zasesti predsedniški položaj; podoben poseg v Somaliji pa se je na začetku 1994 končal brez uspeha. Clintonova vlada je imela tudi odločilno vlogo pri reševanju bližnjevzhodnega konflikta po diplomatski poti. Oktobra 1995 so ZDA posredovale tudi pri sklenitvi premirja med sprtimi stranmi v Bosni in Hercegovini; vodile so pogajanja, ki so decembra 1995 pripeljala do podpisa mirovnega sporazuma. Na predsedniških volitvah novembra 1996 je znova zmagal Bill Clinton (zaprisegel 20.1.1997). Clintonov drugi mandat je zasenčila afera s pripravnico Monico Lewinsky. Republikanci so ga obtožili, da je lagal pod prisego, in predstavniški dom je imenoval posebno komisijo, ki je preučevala zahtevo po Clintonovem odpoklicu, toda do odstavitve ni prišlo. ZDA so v drugem Clintonovem mandatu vodile akcijo proti Jugoslaviji zaradi dogodkov na Kosovu.
Novembra 2000 sta se na predsedniških volitvah spopadla A. Gore in G. W. Bush, sin zadnjega republikanskega predsednika. Odločalo je število elektorskih glasov na Floridi in po spornem ugotavljanju glasov je zmagal Bush. Demokrati pa so se zaradi nepravilnosti zaman pritožili; Busha je kot predsednika razglasilo šele vrhovno sodišče decembra 2000. Marca 2001 so ZDA izstopile iz Kjotskega protokola o omejevanju izpustov toplogrednih plinov. Zato je prišlo do kritik, da so predsednik in ljudje iz njegove vlade tesno povezani z naftno industrijo. Junija 2001 se je Bush prvič sestal z ruskim predsednikom Putinom (v Brdu pri Kranju) in delno zgladil nasprotja zaradi ameriških načrtov o protiraketni obrambi. 11.9.2001 je Al Kaida napadla New York in Washington, predsednik Bush pa je razglasil vojno proti terorizmu. Ustanovljeno je bilo ministrstvo za domovinsko varnost, močno so poostrili varnostne ukrepe. Konec 2001 so ZDA z zavezniki strmoglavile talibanski režim v Afganistanu, 2003 pa je Bush začel pritiskati na Irak. Vztrajanje na napadu in obtožbah je povzročilo odkrit spor ZDA in njene zaveznice Velike Britanije z večino članic OZN, ki so vojni nasprotovale. Marca 2003 se je vojna formalno končala, toda število žrtev med ameriškimi vojaki se je nadaljevalo.
ZDA so bile v obdobju 2000–04 v manjši gospodarski recesiji, državo so pretresali tudi finančni škandali (Enron). Banka je večkrat znižala obrestno mero in dolar je izgubil vrednost. Marca 2004 je bilo jasno, da bo demokratski predsedniški kandidat na volitvah novembra demokratski senator J. Kerry.

Umetnost: ameriška glasba; ameriška književnost; ameriška umetnost.

Sorodna gesla: abolicionizem | Adams, John | Adams, John Quincy | Alegeni | Aljaska | Al Kaida | Amerika | ameriška glasba | ameriška književnost | ameriška Oceanija | ameriška umetnost | ameriška vinorodna območja in vina | ameriški centri | Ameriški Deviški otoki | Apalači | Atlantsko obalno nižavje | beloglavi jezerec | Berlin | Bill of Rights | bostonska čajanka | Bush, George | Bush, George W. | Carnegie, Andrew | Carter, Jimmy | Casablanca | Clinton, Bill | Coolidge, Calvin | človekove pravice | Dawesov načrt | deklaracija o neodvisnosti | Demokratska stranka | dolarska diplomacija | Društvo narodov | Eisenhower, Dwight D. | Fall Line | Filipini | Ford, Gerald Rudolph | Franklin, Benjamin | God's own country | Gore, Al | Grant, Ulysses | Hamilton, Alexander | Harding, Warren Gamaliel | Havaji | Havajski otoki | Henrik | hladna vojna | imperializem | INF | Jackson, Andrew | jaltski sporazum | Jefferson, Thomas | Johnson, Lyndon Baines | Kanada | Kellogg, Frank B. | Kennedy, John Fitzgerald | Kerry, John | kongres | Kordiljere | korejska vojna | Kuba | Lincoln, Abraham | Louisiana | Madison, James | Marshallov načrt | Massachusetts | Misisipi | Monroe, James | Morgan | NATO | Navassa | New Deal | Nixon, Richard | Noriega, Manuel Antonio | očetje romarji | Organizacija združenih narodov | pacifiška železnica | Pearl Harbor | Penn, William | Pensilvanija | Piedmont | politika zadrževanja | Portoriko | Prelomnica svetega Andreja | prerija | program četrte točke | Reagan, Ronald | Rockefeller | Roosevelt, Franklin Delano | Saint Helens | secesijska vojna | sedemletna vojna | Severna Amerika | severnoameriška vojna za neodvisnost | Severnoameriško območje proste trgovine | Stalin, Josif Visarionovič | Stari jug | Stars and Stripes | svetovna gospodarska depresija | štirinajst točk | Truman, Harry S. | Uncle Sam | Vanderbilt | Velika jezera | Velike planjave | versajski mir | Vietnam | Virginija | Washington | Washington, George | Wilson, Thomas Woodrow | yankee | Youngov načrt | Zimmermannova nota


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek