stensko slikarstvo, v nasprotju s tabelnim slikarstvom slikarstvo na stenah, tudi stropovih in obokih v tehniki al fresco na še vlažni omet (freska) ali al secco na suho steno; k stenskemu slikarstvu sodijo še enkavstika, sgraffito in v širšem pomenu tudi mozaik. Znano je že iz predzgodovinskega obdobja (poslikave votlin), iz starih orientalskih kultur, iz kretsko-mikenske kulture in iz umetnosti grške in rimske antike, ko je bilo tesno povezano z arhitekturo za njeno ornamentalno členjenje, pa tudi za upodabljanje nabožnih in mitoloških vsebin. V starokrščanski umetnosti se je stensko slikarstvo pojavilo najprej v katakombah, pozneje ga je spodrinil mozaik. Razcvet je nato doživelo v romaniki; s pojavom tabelnega slikarstva v obdobju gotike je na S izgubilo pomen, medtem ko se je na J (Giotto) ohranilo tudi še v renesansi (Michelangelo Buonarroti), zlasti pa v baroku z iluzionističnim slikarstvom (G. B. Tiepolo), ves čas v tesni povezavi z arhitekturo. V sakralni umetnosti 17./18. st. je stensko slikarstvo tudi na S dobilo izjemno veljavo (Asam, M. Zimmermann, v Sloveniji npr. F. Jelovšek). V prvi polovici 19. st. je stensko slikarstvo doživelo preporod, v veliki meri zahvaljujoč nazarencem (M. von Schwind, P. von Cornelius). Pozneje so si E. Delacroix, H. von Marées idr. prizadevali za nove izrazne oblike, sledili so na prehodu v 20. st. mdr. F. Hodler, O. Schlemmer, H. Matisse, pozneje v Mehiki muralizem; v Sloveniji npr. S. Pengov.
Dostopnost