salzburška nadškofija [zálcbur- ∼], nadškofija na območju dežele Salzburg v Avstriji, 9715 km2; razvila se je iz krščanskega središča ob benediktinski opatiji sv. Petra v Salzburgu; ustanovil jo je frankovski škof Rupert (696); meje na S določene z nastankom škofije (739), na J pa je njen vpliv segal v osrednji prostor sedanje Slovenije (Šentrupert na Dolenjskem, Videm pri Krškem). Salzburška nadškofija je imela pomembno vlogo pri pokristjanjevanju ljudstev v sedanji Avstriji, na Češkem, Slovaškem, Moravskem, Madžarskem in v Sloveniji. 796–811 je bila za mejo med salzburško nadškofijo in oglejskim patriarhatom (Oglej) določena Drava. 798 je Karel I. Veliki salzburškega škofa Arna (785–821) povzdignil v nadškofa in metropolita za celoten bavarski prostor. Sufragani salzburške nadškofije so postale passavska, freisinška, regensburška in briksenška škofija. Že škof Virgil (767–84) je na prošnjo karantanskih knezov Gorazda in Hotimirja v Karantanijo poslal misijonarje s škofom Modestom na čelu; pokrajinski škofijski sedež je bil do konca 10. st. Gospa Sveta; nadomestilo zanjo je 1072 postala lastniška krška škofija (krško-celovška škofija). V prvi polovici 9. st. se je delovanje salzburške nadškofije razširilo v Spodnjo Panonijo, sedež misijona je postal dvor kneza Pribine v Blatenskem Kostelu. Friderik II. Staufovec je nadškofu Eberhardu II. (1200–46) dodelil naslov in oblast deželnega kneza Salzburga (do 1803); nadškof je ustanovil majhne in odvisne škofije: sekovsko (1218), chiemseejsko (1219) in lavantinsko (1228). Več nadškofov je bilo tudi iz slovenskega prostora (npr. Lenart Hodiški, 1495–1519). V obdobju Jožefa II. je bilo habsburško ozemlje salzburške nadškofije v celoti razdeljeno med celovško (krško), sekovsko in lavantinsko škofijo; nadškof Maksimilijan Jožef Tarnoczy (1851–76) je podprl lavantinskega škofa A. M. Slomška pri prizadevanjih za prenos sedeža škofije iz Šent Andraža v Maribor; mariborsko-lavantinska škofija je bila iz salzburške metropolije izločena šele 1924.
Dostopnost