dialektika [grško], ‘veščina pogovarjanja’. Pomen pojma dialektika se je v zgodovini filozofije spreminjal. Pri sofistih je bila dialektika veščina, s katero so pogovor vodili tako, da se je na koncu sogovornikovo mnenje izkazalo kot nevzdržno; pri Sokratu je dialektika pomenila sogovorniku predočiti njegovo nevednost; pri Platonu je bila metodološko raziskovanje resnice v skupnem pogovoru (dvogovoru); v srednjem veku se je pojem dialektike večidel pokrival s formalno logiko. Za I. Kanta je bila dialektika logika videza, ki mu zapade um, kakor hitro ga ne vodi več izkušnja. V nemškem idealizmu postane dialektika temeljni značaj dejanskega (ob naslonitvi na novoplatonizem); je samogibanje ideje, ki jo dejanstvo žene iz sebe in na višji stopnji privede nazaj k sebi. Pri G. W. F. Heglu se dialektika izpolnjuje pojmovno, kot teza (trditev), antiteza (nasprotje) in sinteza (višja enotnost), realno kot razvoj od »na sebi« prek »za sebe« k »na sebi in za sebe«, kot posredovanje, ki spet postane začetek novega dialektičnega gibanja. Po Heglu ta zakonitost obvladuje celotno naravo, pa tudi človekov svet v njegovih zgodovinskih in družbenih oblikah in je duhovne narave. Absolut je zanj šele celotna totalnost dialektičnega gibanja. V nasprotju s Heglom je za dialektični materializemobjektivna dialektika (tj. zakonitost gibanja materialnega sveta) prvotna; označuje jo moč samogibanja, ki je dejanstvu imanentna in ki povzroča spremembo v nova kvalitativna razmerja in višji razvoj. Skladno s tem je subjektivna dialektika metoda spoznavanja in revolucionarne prakse. Dialektično mišljenje je po K. Marxu spoznavni proces, pri katerem se ne »vzpenjamo« od izkušnje k abstraktnemu pojmu, pač pa najprej nepopolno spoznani predmet prek »sestopanja« v njegove konkretne oblike udejanjenja postane »pojmljeni« predmet. T. i. negativna dialektika, ki jo je npr. zagovarjal T. W. Adorno, naj bi ne pomirila nasprotij oz. odkrila celote, ampak njihovo protislovje.
Dostopnost