rokoko [iz francoskega rocaille], slogovno obdobje v evropski umetnosti, pribl. 1720–90; deloma nadaljevanje in sklepno obdobje baroka deloma njegov razkroj. Središča v Franciji, Nemčiji in Italiji; baročno resnost in patos so v rokokoju nadomestile lahkotnost, gracioznost in ljubkost. Bistvo rokokoja je bila predvsem dekorativnost, zato je največji razcvet doživel v slikarstvu, kiparstvu in notranji opremi. Francija je postala izhodišče nove stanovanjske kulture; francosko style moderne se je začel s slogovnim obdobjem régence in končal s poznim slogom ludvika XV. Pod vplivom francoskih pobud so v Evropi zgradili številne gradove in cerkve; rokoko se je mogočno sklenil v j. Nemčiji: vse težko, utesnjujoče in trdo se je porazgubilo v lokih, obokih, iluzionizmu in se ob pomoči ljubkih tapet, lahkotne štukature, prelepega pohištva, kristala, stekla in porcelana spremenilo v vedro in slovesno lahkotnost, notranjščine pa je poživljala raznolika rokokojska ornamentika v belem in zlatem (J. B. Zimmermann, B. Neumann). V kiparstvu so dobili prednost mehkejši materiali, npr. namesto brona svinec in srebro, peščenec. Dekoraterji kot J. A. Feuchtmayr (na območju Bodenskega jezera), J. B. Straub in I. Günther (na Bavarskem) so ustvarjali religiozne kipe in dekoracije za pogosto odročne vaške in samostanske cerkve. Predstavnika dvornega rokokoja sta F. de Cuvilliés (Residenztheater in Amalienburg v Münchnu) in G. W. von Knobelsdorff (mdr. opera v Berlinu). Nove možnosti je rokoko našel tudi v oblikovanju porcelana; bogastvo oblik med seboj prelivajočih se prvin sloga chinoiserie ter arabesk in okraskov, imenovanih rocaille. Prostore so optično poglabljala zrcala. V slikarstvu so v ospredje stopili žanrsko slikarstvo (J.-B. S. Chardin), upodobitve zabav (J.-A. Watteau) in Venere (F. Boucher). Med tehnikami so umetniki najraje izbrali pastel zaradi svetlih barv. V Benetkah, Parizu in Londonu so se razvili novi slikarski slogi. V novem, elegantnem portretnem slogu se je psihološka karakterizacija umaknila dekorativnosti. Religiozne in mitološke teme so doživele vrhunec v veličastnih prazničnih in triumfalnih prizorih G. B. Tiepola. V beneškem slikarstvu (Canaletto) odkrita poezija mesta, trgov in prekopov je vplivala na evropsko krajinsko slikarstvo. V Angliji so za uvod v novo dobo razvijali moralistično žanrsko slikarstvo in se navduševali nad družinskimi portreti. V glasbi prehod med obdobje poznega generalbasa in dunajsko klasiko, tj. 1720–70. Predstave o »galantni« in »občutenjski« glasbi so na razl. načine vplivale na francoske čembaliste (čembalo), Bachove sinove (še posebej W. Friedemanna, C. Ph. Emanuela in J. Christiana), na mannheimsko in berlinsko šolo ter tudi na J. Haydna in W. A. Mozarta. Med oblikovne novosti glasbenega rokokoja sodita sonatna oblika in simfonija; italijanska opera buffa pa je prav v dobi rokokoja stopila na zmagoslavno pot po Evropi (G. B. Pergolesi).
Dostopnost