knjižnica, zbirka knjig ali stavba oz. prostor, kjer so shranjene knjige, nekdaj tudi pogosta označitev za zbrana dela. Splošne javne in vsem dostopne knjižnice financira država, mesto oz. občina. V Sloveniji delimo knjižnice na splošne knjižnice (pred 1971 ljudske in študijske knjižnice), šolske knjižnice, visokošolske oz. univerzitetne knjižnice ter razl. oblike specialnih knjižnic. Posebno vlogo imajo narodne knjižnice, v Sloveniji je to Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, ki zbira vse publikacije oz. tiskano gradivo, ki izide v slovenščini. Z univerzitetnimi in fakultetnimi knjižnicami pa si prizadeva za čim popolnejšo zbirko ne le slovenskega, ampak tudi tujejezičnega znanstvenega gradiva. V priročni knjižnici se lahko gradivo uporablja samo v čitalnici, v izposojni knjižnici si ga lahko uporabniki izposodijo tudi na dom. Knjižnice imajo kataloge, urejene po imenih avtorjev (abecedni imenski katalog), stvarnih naslovih (naslovni katalog), po vsebini (abecedni stvarni katalog), UDK-sistemu (sistematski katalog). Najstarejša knjižnica je zbirka glinastih tablic asirskega kralja Asurbanipala (669–631/629 pr. n. š.) v Ninivah. Najpomembnejši knjižnici grškega starega veka sta bili aleksandrijska knjižnica in knjižnica v Pergamonu. V starem Rimu je bilo v 4. st. n. š. 28 javnih knjižnic. V antiki so bile knjižnice pogosto v templjih, v srednjem veku pa so bili samostani edina zbirališča knjig. Iz kolegijskih knjižnic so se razvile univerzitetne knjižnice (Salamanca 1243, Pariz 1257). S humanizmom in renesanso se je knjižničarstvo zelo razširilo (1441 knjižnica sv. Marka v Firencah). Iznajdba tiska je v drugi polovici 15. st. v Evropi olajšala dostop do knjig in zelo povečala število le-teh. V reformaciji so iz knjižnic odpravljenih samostanov nastajale prve mestne knjižnice. Iz knežjih knjižnih zbirk pa so se razvijale državne in deželne knjižnice. 1536 je kraljevska knjižnica v Parizu prva dobila pravico do obveznega izvoda. S sekularizacijo se je cerkvena posest združila z državno. V 19. st. velik razmah knjižnic, tako po številu kot obsegu. Poleg znanstvenih so se po 1850 začele pojavljati tudi javne ljudske knjižnice. Po drugi svetovni vojni knjižnice hranijo tudi neknjižne oblike slikovnih in zvočnih zapisov, ob koncu 20. st. ob pomoči elektronskih medijev mogoč vpogled v fonde knjižnic tudi z delovnega mesta ali doma. Ob že omenjenih knjižnicah so pomembne Vatikanska knjižnica v Rimu, Nacionalna v Parizu, knjižnica Britanskega muzeja v Londonu, Kongresna v Washingtonu (Library of Congress), Leninova v Moskvi itd. – V Sloveniji dokumentirani začetki knjižnic v 6. st. v samostanu Štivan pri Devinu, na S v 8. st. s prvimi prinašalci literature – misijonarji; v 10. st. pomembna verska knjižnica na Otoku ob Vrbskem jezeru, 11.–14. st. razvoj knjižnic na škofijskih sedežih v Krki in Šentandražu, v samostanih na s. in z. obrobju slovenskega ozemlja ter v osrednjem delu (Stična, Kostanjevica, Žiče, Jurklošter, Bistra, Ljubljana, Ptuj); v 14. in 15. st. so imeli knjižnice posamezni fevdalci (turjaški, celjski grofje) in sedeži fevdalnih posesti freisinške, salzburške, bamberške in bressanonske škofije. V reformaciji 1563 nastanek knjižnice v Celovcu, 1569 v Ljubljani (s Trubarjevo pomočjo), pomembne še domače knjižnice plemiških družin (npr. Valvasorjeva na Bogenšperku ok. 10.000 knjig) in intelektualcev; v protireformaciji pomembne jezuitske knjižnice; 1701 je Academia Operosorum odprla prvo znanstveno knjižnico (od 1721 del semeniške knjižnice); 1774 z odlokom Marije Terezije ustanovljena Licejska knjižnica je podedovala več fondov; 1794 odprta za javnost, 1807 pa je dobila pravico do obveznega izvoda tiskov iz Kranjske; po ustanovitvi Univerze v Ljubljani je 1919 v novi državi v resnici že postala Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK). Od druge polovice 19. st. dejavne številne društvene knjižnice. Med starejšimi pomembni še knjižnici Deželnega oz. Narodnega muzeja v Ljubljani, knjižnice v Celju, na Ptuju, v Mariboru in Škofji Loki. Po drugi svetovni vojni je bilo ustanovljenih veliko območnih, posebnih in ljudskih knjižnic, zelo so se povečale knjižnice Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Centralna tehnična knjižnica v Ljubljani in najsodobnejša Univerzitetna knjižnica v Mariboru; v 90. letih graditev nove stavbe NUK.
Dostopnost