ikona [grško eikon, ‘slika’],
1. umetnost: nabožna tabelna slika pravoslavne Cerkve, povečini v kultni funkciji (ikonostas med verniki in oltarjem), predstavlja Kristusa, svetnike ali svetopisemske dogodke; pretežno slikana (pisana) z naravnimi barvami na les, redkeje v obliki lesenega, kamnitega ali kovinskega reliefa; čeprav sta tehnika slikanja in slog v veliki meri določena, je v posameznih šolah (smereh) vendarle opaziti značilne razlike. Slikarstvo ikon, ki verjetno izhaja iz slikanja egipčanskih mumijskih portretov, se je izoblikovalo v 6./7. st. v bizantinskem kulturnem krogu; umetniški vrhunec doseglo v 14./15. st. v Rusiji. Danes bolj ali manj le še serijska izdelava.

Sorodna gesla: acheiropoieta | bizantinska umetnost | deeza | ikonostas | Leon IV. Hazar | pravoslavna Cerkev | slikarske tehnike | slikarstvo | tabelno slikarstvo
2. informatika: angleško icon, grafični znak ali sličica za predstavitev (npr. programov) v grafičnih operacijskih okoljih.

Sorodna gesla: namizje


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek