Schopenhauer [šópənhaver], Arthur, nemški filozof, *22.2.1788 Gdansk, †21.9.1860 Frankfurt na Majni; kantovsko transcendentalno filozofijo preusmeril v antropološko-psihološke raziskave; kritika Kantovega moralnega nauka (Temeljni vprašanji etike, Die beiden Grundprobleme der Ethik, 1841) ga je pripeljala do etike sočutja, za katero temelj moralnega ni zavest, ampak čustveno istovetenje z drugim (trpečim) posameznikom. Za pesimista Schopenhauerja svet nima umnega temelja; svet na sebi je (slepa) volja v različnih pojavnih oblikah (volja do življenja in razmnoževanja ipd.), za nas pa je svet z vsemi svojimi objekti zgolj predstava (Svet kot volja in predstava, Die Welt als Wille und Vorstellung, 1819). Volja sama nam ni dana kot predstava, temveč kot izkušnja lastnega telesa. S svojo teorijo volje, ki je teorija gonov, je Freudov predhodnik, saj je zanj volja (z žariščem v spolnosti) močnejša od spoznavanja in razuma. Trpljenju zaradi nenehne neizpolnjenosti se je mogoče izogniti le s skrajnim zanikanjem volje (ter individualnosti in življenja), ki temelji v budističnem niču. Začasna odrešitev pred svetovnimi gonili volje naj bi bila umetnost, katere krona je glasba, in sicer zaradi »nezainteresiranega ugodja«, ki izvira iz »čistega spoznanja«. – V slovenščini Izbor iz spisov (1996), Eristična dialektika ali 38 ukan kako vselej imeti prav (2001), Metafizika spolne ljubezni (2001).
Dostopnost