balada [italijansko balatta, provansalsko balada, ‘plesna pesem’], 1. književnost:v srednjem veku v romanskih deželah kratka pesem, ki so jo peli plesalci, v 14./15. st. se je v Franciji (posebej pri F. Villonu) izoblikovala v strogo obliko. V Angliji se je v 18. st. ta označitev prenesla na stare ljudske pesmi, ki dramatično in pogosto z dialogom pripovedujejo o nenavadnih dogodkih ter v nasprotju z romanco posegajo po temačni snovi (izvor v germanskih junaških pesnitvah). Th. Percy je z zbirko angleških ljudskih balad spodbudil zbiranje ljudskih balad. V Nemčiji so J. G. von Herder, A. von Arnim, C. Brentano zbirali ljudske balade 13.–15. st. Iz teoretičnega zanimanja za te balade je po 1770 nastala umetna balada, v Nemčiji posebej pri G. A. Bürgerju, J. W. von Goetheju, F. von Schillerju, L. Uhlandu, Th. Fontaneju; pri Slovencih pri F. Prešernu in A. Aškercu, J. Menartu. Zdaj se nadaljuje kot pripovedna pesem, ki se ne drži več strogo prvotne oblike; pri F. Wedekindu, B. Brechtu blizu sejmarskim pesmim.
Dostopnost