Pavel (hebrejsko Savel), krščanski »apostol poganov«, *med 5 in 15 Tarz (Kilikija), †ok. 64 Rim; izhajal iz judovske družine v diaspori z rimskim državljanstvom, postal goreč farizej; preganjal prvotno krščansko skupnost, po dogodku pred Damaskom (Apd 9) pa postal Jezusov privrženec. Osebno Jezusa ni poznal, vendar je postal njegov najpomembnejši apostol; evangelij osvobodil ozkosti postave palestinskega judovstva in ga širil v helenističnem svetu. Pavel je poudarjal pomen Stare zaveze za kristjane in ni pretrgal odnosov z judovskimi kristjani. Na misijonskih potovanjih in s pismi je vzdrževal tesne stike s kristjani v Mali Aziji in Grčiji ter se boril proti vplivu gnostičnih (gnoza) in helenistično-orientalskih prvin na novi nauk. V Jeruzalemu so ga na pobudo njegovih judovskih sovražnikov zaprli. Ker se je kot rimski državljan skliceval na cesarja, so ga prepeljali v Rim. Verjetno je postal žrtev preganjanja kristjanov v dobi cesarja Nerona. Vplival (posebej s Pismom Rimljanom) na Avguštinovo in Luthrovo teologijo. Napisal 13 pisem v Novi zavezi, od katerih niso vsa priznana kot pristna. Nedvomno pa so njegova Pismo Rimljanom, Prvo in Drugo pismo Korinčanom, Pismo Galačanom, Pismo Filipljanom, Prvo pismo Tesaloničanom in Pismo Filemonu; sporen je pisec Pisma Efežanom, Pisma Kološanom in Drugega pisma Tesaloničanom in tudi pastoralnih pisem. Pismo Hebrejcem so napačno pripisovali Pavlu. – Svetnik (Peter in Pavel, god: 29.6).
Dostopnost