korenina (radix), 1. botanika:bazalni organ višjih rastlin (kormofitov); s korenino se pritrdijo na podlago ali vanjo; prek korenine sprejemajo vodo in hranilne soli, včasih v njih tudi skladiščijo hranilne snovi. Zgrajene so podobno kot steblo iz centralnega cilindra (z radialno potekajočimi žilami; prevajalna tkiva), skorje (navadno brez klorofila) in epidermisa (tukaj: rizoderm); ta proizvaja praviloma nekutinizirane koreninske laske, ima kratko življenjsko dobo in ga nadomesti sekundarno krovno tkivo, eksoderm. V nasprotju s podzemnim steblom (korenika) korenine nikoli nimajo listov. Rastejo z deljenjem celic, posebej na koreninskem vršičku, prekritem z varovalno koreninsko čepico (kaliptra). V njej so škrobna zrnca (statoliti); delujejo kot indikator smeri težnosti (geotropizem). Iz nerazvejane korenine kalčka se pri dvokaličnicah z racemozno razvejitvijo razvije koreninski sistem; glavna korenina raste praviloma navpično, stranske korenine prvega reda pa vodoravno: alorizija; enokaličnice in večina praprotnic imajo mnoge enakovredne, nadomestne korenine: homorizija. Korenine se lahko razvijejo tudi na steblu in listih (adventivne korenine), npr. pri živicah in potaknjencih. Preoblikovane korenine: zaloga hranilnih snovi je v koreninskih gomoljih in korenih; koreninski trni, koreninske vitice in oprijemalne korenine pri nekaterih vzpenjalkah (plezalke), oporne in dihalne korenine pri močvirskih rastlinah (mangrove), asimilacijske in zračne korenine s klorofilom pri epifitih.
Dostopnost