umetno osemenjevanje (kratica UO), v veterini uvajanje umetno odvzetega semena bikov ali merjascev s posebno pipeto (seminjete, katetra) v nožnico plemenice, ki se goni (stopnja estrus). Zdaj se UO uspešno opravlja tudi pri drugih vrstah živali (kobilah, kozah, ovcah, psicah idr.). Prvo UO je z osemenitvijo psice 1782 opravil L. Spallanzani v Italiji; ok. 1900 je metodo naprej razvijal predvsem Ivanov v Nemčiji, v 20. letih pa predvsem ruski znanstveniki; 1952 prvo globoko zamrzovanje sperme s suhim ledom (–78 °C), od 1965 pa s tekočim dušikom (–196 °C), tako se seme lahko uporablja še dolgo po smrti moške živali. Pomen UO je bil v prvih desetletjih uvajanja zlasti v zmanjševanju naravnega pripusta in s tem omejevanju spolnih idr. kužnih bolezni pri živalih, v novejšem času pa predvsem v hitrejšem selekcijskem napredku v živinoreji. Zato se na nekaterih območjih Evrope in drugod UO uporablja pri več kot 90 % domačih živali. Še hitrejši selekcijski napredek v živinoreji je mogoč z najsodobnejšimi metodami presajanja zarodkov. Naloge osemenjevalnih središč so: odbira in oskrba primernih plemenjakov (bikov, merjascev, ovnov idr.); izvajanje strogega higienskega režima; izvajanje obsežnih programov testiranja, pri katerih se nekaj sto krav ali svinj osemeni s semenom moške živali, ki se testira. Moški potomci se preskušajo v zvezi s pitovnostjo in klavnostjo (kakovostjo mesa), ženske pa v zvezi z mlečnostjo (sposobnostjo proizvodnje mleka). Samo takrat, ko potomci dosežejo ali presežejo pričakovane rezultate, se testirani biki in merjasci lahko uporabljajo za UO. Seme pozitivno ocenjenih (licenciranih) živali se ponuja v katalogih, kjer so podrobneje opisani njihovo poreklo in lastnosti; te razpošiljajo veterinarjem, osemenjevalnim tehnikom in živinorejcem.
Dostopnost