behaviorizem [angleško behaviour, ‘vedenje’], pomembna psihološka smer, vplivna predvsem v ZDA; njen začetnik je J. B. Watson (1913; od takrat precej spremenjena); močan vpliv pragmatizma W. Jamesa in nauka o pogojnem refleksu (I. P. Pavlov). Po pojmovanju behavioristov so lahko v razmerju samo objektivno izmerljivi pojavi: fizični dražljaji (stimuli) in motorični ali fiziološki procesi; npr. število stiskov vzvoda in čas, ki preteče do začetka odziva (response); predstavniki neobehaviorizma (C. L. Hull, E. C. Tolman) uporabljajo poleg tega za razlago še posredniške spremenljivke, npr. na lakoto in žejo moramo sklepati iz opazovanega vedenja. Behaviorizem v svoji ortodoksni različici izključuje vse notranje procese, kot so predelava informacij, spomin, občutek, zavest, predstave, pričakovanje, načrti itd., in dosledno tudi metodo introspekcije. Poskus z živalmi je tipična izvedba poskusa; izdelane zakone učenja (pogojevanje) so razglasili kot splošno veljavne, glede na to so celo postopki, kot sta govorjenje in mišljenje, asociacije med dražljaji in odzivi; kritiki opozarjajo, da behavioristi ne upoštevajo bioloških osnov vedenja in subjektivnih stanj ter da te niso predmet empiričnega raziskovanja. Druga predstavnika behaviorizma sta E. L. Thorndike in B. F. Skinner.
Dostopnost