nemške barve, v Svetem rimskem cesarstvu nemškega naroda pred 1806 ni bilo nacionalne zastave, imeli so samo zastave za posamezne priložnosti (npr. državna jurišna zastava, vojaška zastava in sodna zastava itd.). V državnem grbu je bil črn orel na zlatem polju, včasih z rdečimi kremplji ali rdečim srčnim ščitom. To črno-rdeče-zlato barvno kombinacijo je jensko burševstvo 1815 izbralo za simbol nemške enotnosti in svobode, vendar ne zaradi stare tradicije, ampak glede na barve uniform Lützowih prostovoljcev (L. A. W. Lützow). 9.3.1848 je zvezni parlament črno-rdeče-zlato kombinacijo razglasil za zvezne barve in barve nemške narodne zastave (uradno do 1852). Ker jih je O. Bismarck zaradi njihove »revolucionarne preteklosti« odklanjal, je cesarstvo po 1871 od Severnonemške zveze prevzelo črno-belo-rdečo kombinacijo (iz črno-bele barve Prusije in belo-rdeče barve hanzeatskih mest). V weimarski narodni skupščini so bile 1919 kljub nasprotovanju desnice in centra – zavzemala sta se za ohranitev črno-belo-rdeče barve – za državne barve razglašene črna, rdeča in zlata. Poleg črno-rdeče-zlate državne zastave je trgovska zastava še naprej ostala črno-belo-rdeča (od 1.1.1922 s črno-rdečim zlatim znamenjem). Na podlagi zastavnega reda nemškega predsednika P. von Hindenburga (5.5.1926) so morala nemška veleposlaništva in konzulati v tujini poleg črno-rdeče-zlate državne zastave izobešati tudi črno-belo-rdečo trgovsko zastavo. Nacisti so najprej imeli črno-belo-rdečo in zastavo s kljukastim križem. 1935 je zastava s kljukastim križem postala edina državna zastava. ZRN je ponovno uvedla črno-rdečo-zlato kombinacijo.
Dostopnost