naravni kavčuk (angleško Natural Rubber, kratica NR), poliizoprenski kavčuk, mehka, elastična, raztegljiva in nekoliko lepljiva snov; pridobivajo jo predvsem iz mlečno belega soka (lateks) kavčukovca, pa tudi iz drugih rastlin z mlečnim sokom (gvajola, razl. pasjestrupovke, nekatere vrste regrata in smokve, gumovec). V skorjo drevesa vrežejo zareze; iz teh se (kot vodna emulzija kapljic naravnega kavčuka) cedi lateks; koagulirajo ga s kislino in tako dobijo surovi kavčuk. Posušen, očiščen in obeljen kavčuk zvaljajo v dolge kože (naravni krepkavčuk). Naravni parakavčuk ni obeljen in je posušen v dimnicah. Naravni kavčuk slabo prevaja toploto in električni tok, na hladnem je krhek, pri 145 °C postane lepljiv in se cedi, pri visokih temperaturah zgori. Topi se mdr. v benzenu, etru, ogljikovem disulfidu, lanenem in terpentinovem olju. Sestavljen je iz dolgih vlaknastih makromolekul, v katerih je nanizanih po pribl. 1840 molekul izoprena. Molekulska masa je ok. 125.000. V tehniki naravni kavčuk vse bolj nadomeščajo sintetični kavčuki (buna). Iz naravnega kavčuka so Maji v Južni Ameriki že v 11. st. izdelovali gumijaste žogice. 1839 je ameriški kemik Ch. Goodyear slučajno odkril, da dodajanje žvepla v segret kavčuk (vulkanizacija) zelo spremeni (izboljša) njegove lastnosti in tehnično uporabnost (za izdelavo gume). Čeprav so v Braziliji semena kavčukovca skrbno varovali, so jih 1876 pretihotapili v Anglijo, nato pa na Šrilanki, Javi in v Mjanmaru nasadili velike plantaže.
Dostopnost