teorija plače, nauk o dejavnikih, ki vplivajo na višino plače, razmerja med plačili za razl. vrste dela, spremembe plače in delež plače v narodnem dohodku. A. Smith je zagovarjal teorijo delovne vrednosti, ki jo je dopolnil D. Ricardo s teorijo eksistenčnega minimuma: če plača pade pod eksistenčni minimum oz. če ga preseže, se zmanjša oz. poveča število prebivalcev in s tem ponudba dela. Ker to gibanje plač znova usmeri v nasprotno smer, plače nihajo na dolgi rok okrog eksistenčnega minimuma kot spremenljivke naravne plače (reprodukcijski stroški dela). Drugi zagovorniki te teorije plače so bili J.-B. Say, F. Lassalle, ki jo je poimenoval kot železni zakon plač, in delno K. Marx. Za pojasnjevanje kratkoročnega gibanja plač so D. Ricardo, J. St. Mill idr. uporabljali teorijo sklada plač, po kateri je višina plače odvisna od števila zaposlenih, ki si delijo plače iz sklada plač. Dokler prebivalstvo narašča hitreje od sklada plač, se plače ne morejo trajno povečati nad eksistenčni minimum. K. Marx je na podlagi klasične teorije delovne vrednosti razvil teorijo presežne vrednosti in zakone razvoja kapitalističnega gospodarstva, ki naj bi temeljili na izkoriščanju presežnega dela delavcev pri lastnikih kapitala. Sodobnejše teorije plače so teorije moči oz. kvazi monopola (višino plač določa razmerje med kvazi monopolom, ki ga imajo redki posamezniki nad lastnino nad proizvajalnimi sredstvi, na eni strani in pozicijo moči zaposlenih, združenih v sindikat na drugi) in teorija mejne proizvodnosti, po kateri je višina plač enaka mejnemu proizvodu dela. Zdajšnja teorija plače upošteva ponudbo in povpraševanje po delu, pa tudi razmerja moči med delodajalci in sindikati; pravične plače seveda ne more ugotoviti, kot tudi ni mogoče ugotoviti pravične obrestne mere ali pravične stopnje dobička.
Dostopnost