mikrofon [grško], naprava za pretvarjanje zvočnih nihanj v analogno električno napetost. V oglenem mikrofonu membrana v ritmu zvoka pritiska na plast oglenih zrc, zato se spreminja njena upornost. Zaradi slabe kakovosti reprodukcije takšne mikrofone uporabljajo le v telefoniji. Najbolj razširjen je mikrofon z gibljivo tuljavo (dinamični mikrofon); deluje podobno kot zvočnik. V magnetnem polju se pod vplivom zvoka giblje na membrano pritrjena tuljava; v njej se inducira napetost v ritmu zvoka. Pri kristalnem mikrofonu membrana upogiba kristal Seignettove soli, na njem pa kot posledica piezoelektričnega pojava nastane električna napetost. Pri kondenzatorskem mikrofonu je membrana ena od plošč kondenzatorja. Njegova zmogljivost se spreminja skladno z nihanjem membrane. Po elektrodinamičnem načelu deluje tračni mikrofon. Dobri mikrofoni lahko zajamejo frekvenčni pas od 25 Hz do 30.000 Hz. Zgornja frekvenčna meja je premer membrane. Ta ne sme biti večji od polovične valovne dolžine zvoka. Usmerjeni mikrofoni zelo dobro sprejemajo signal iz ene smeri, iz drugih pa znatno slabše. Stereomikrofon je izvedba z dvema enakima mikrofonoma; ker sta drug od drugega odmaknjena, snemata zvok, podoben zvoku, ki ga zaznata obe človeški ušesi.
Dostopnost