zračno hlajenje, način odvajanja toplote, ki se sprošča pri delovanju strojev in naprav (npr. oddajnih elektronk radijskih postaj), z zračnim tokom (konvekcija). Pri naravnem zračnem hlajenju toplota prehaja v okoliški zrak, ki se pri segrevanju razpne (manjša gostota) in zaradi vzgona dvigne, na njegovo mesto pa priteče hladen zrak iz okolice. Pri prisilnem zračnem hlajenju pomožna naprava (ventilator) vpihuje zračni tok, ki obteka hlajeno telo. Zračno hlajeni motorji z notranjim zgorevanjem imajo ločene cilindre, na katerih so (za povečanje površine) nameščena hladilna rebra, ki jih med vožnjo obteka veter (npr. pri motornem kolesu) ali zračni tok iz ventilatorja. Prednosti zračnega hlajenja sta neodvisnost od hladilnih sredstev in preprostejša konstrukcija motorja. Slaba stran so morebitna nihanja delovne temperature motorja pri spreminjanju obremenitve in neenakomerno hlajenje sten cilindrov. Letalski motorji so navadno zračno hlajeni (zvezdasti motor). Za zračno hlajenje elektronskih polprevodniških elementov (npr. močnostnih diod, tranzistorjev, triakov ali tiristorjev) se za odvajanje toplote uporabljajo profilirana hladilna telesa z navpično ležečimi rebri, ki omogočajo dobro odtekanje zraka.
Dostopnost