merilna tehnika, skupek metod in naprav za merjenje opazovanih naravoslovnih količin in za nadzor teh postopkov. Veliko količin (npr. dolžina in čas) je mogoče meriti neposredno, npr. s primerjanjem z določeno enoto. Večino fizikalnih pojavov je mogoče meriti šele po pretvorbi merjene količine v analogno količino, ki jo je mogoče meriti. Tako je treba npr. električno napetost pretvoriti v ustrezno magnetno silo za mehanski odklon kazalca (merilni instrument) ali magnetni odklon elektronskega curka (osciloskop). Veliko fizikalnih količin je mogoče pretvoriti v električne količine in s tem izmeriti, npr. svetlobo s fotocelicami, radioaktivno sevanje z ionizacijo, tlak s piezoelektričnostjo, zvok z mikrofonom, temperaturo s termistorjem. Merjene količine se deloma prikazujejo analogno (analogni merilni postopki; merjena količina ustreza npr. velikosti odklona kazalca) deloma pa z digitalnimi merilnimi postopki. Pri teh se merjene količine prikažejo s številkami (npr. merilnik frekvence). Merilne postopke je treba prilagoditi načinu in pričakovani velikosti merjene količine. Na podlagi merjenih količin je mogoče vplivati na postopke z regulacijsko tehniko.

Sorodna gesla: električna napetost | elektronika | fotocelica | ionizacija | merilni instrument | merjenje | merski postopek | mikrofon | odstopanje | osciloskop | piezoelektričnost | regulacijska tehnika


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek