ideja [grško idea, ‘pojav’, tudi eidos, ‘podoba’], predstava, objekt mišljenja. Pojem ideje je filozofsko pomemben v Platonovem nauku o idejah, v katerem ima spoznavnoteoretsko, ontološko in etično funkcijo. Empiričnemu svetu, ki je odraz čutno nedojemljivih idej, stojijo nasproti ideje kot praliki in norme; najvišja ideja je ideja dobrega, smoter filozofiranja pa zrenje ideje. Za novoveški racionalizem (R. Descartes, G. W. Leibniz) so vrojene ideje temelj vednosti, medtem ko empirizem (J. Locke, D. Hume) zanika njihovo eksistenco. I. Kant pojmuje transcedentalne ideje kot pojme uma, ki kot postulati uma nimajo objektivne realnosti, temveč zgolj regulativni značaj. Nemški idealizem poudarja dinamični in procesualni vidik ideje. Za G. W. F. Hegla je v logiki absolutna ideja kot skrajna točka gibanja pojma enotnost pojma in dejanskosti.
Dostopnost