• Išči po:
Izrael (uradno ime Medinat Yisra'él [hebrejsko], Dawlat Isrā'īl [arabsko], Država Izrael), država v jz. Aziji, v »Sveti deželi« (Palestina), na v. obali Sredozemskega morja; meji na Libanon, Sirijo, Jordanijo in Egipt. Od 1967 Izrael zaseda dele sosednjih držav.

časovni pas srednjeevropski čas + 1 ura, poletni čas
površina 20.056 km2, S–J 420 km, V–Z 14–100 km
prebivalstvo 6,1 mln., 291 preb./km2, letna rast 2,7 %, življenjska doba 76 let
glavno mesto Jeruzalem, 680.000 preb., 700–800 m nad morjem, ok. 30 km zahodno od Mrtvega morja
upravna razdelitev 6 okrožij z 31 mestnimi okrožji
članstvo v organizacijah OZN (od 1949)
uradni jezik novohebrejski in arabski; sporazumevalni jezik je angleški
denarna enota šekel (oznaka ILS)


Naravne razmere
Jedro države je do 40 km široka obalna ravnina z ravno, s pristanišči skromno obalo. Nad njo se dviga proti notranjosti osrednje hribovje, ki sestoji iz Galileje na severu (s 1208 m visokim vrhom Har Meron), Samarije in Judeje v osrednjem delu ter puščave Negev na jugu. V prečni smeri potekata dve podolji med hribovjem: Jezreelska ravnina med Galilejo in Samarijo ter depresija Be'er Sheva' med Judejo in puščavo Negev. Po V države poteka Jordanski tektonski jarek (del velikega Sirsko-afriškega tektonskega jarka), ki se deli na kotlino Hule na S, dolino Jordana med Galilejskim jezerom (212 m pod morjem) in Mrtvim morjem ter Wādī al 'Arabah med Mrtvim morjem in Akabskim zalivom. S skoraj 400 m pod morjem je Mrtvo morje najnižja depresija na svetu. Za podnebje so značilne kratke, mile zime (povprečna zimska temperatura 12–13 °C na obali, 7–9 °C v hribovju) in dolga, vroča poletja (24–26 °C v primorju, 22 °C v hribovju). Zaradi suhega vetra (hamsin) se lahko temperatura posebej spomladi in jeseni dvigne do 45 °C. Deževno obdobje je med novembrom in aprilom, na leto pade do 1000 mm na S in ok. 30 mm na J države. Pozimi lahko v hribovju sneži. Sredozemsko rastje (hrast plutovec, lovor, oljke idr.) prevladuje v primorju in v s. hribovju, bujno raznoliko rastje, podobno tropskemu, v kotlini Hule, medtem ko sta Jordanski jarek in Negev pusti puščavski pokrajini. S pogozdovanjem so povečali gozdne površine. Načrtujejo ureditev več naravnih parkov.

Prebivalstvo
Izraelsko prebivalstvo sestavljajo pretežno Judje (83 %, približno petina vseh Judov na svetu). Manjšine so muslimanski Arabci (14 %), kristjani (2,3 %, večinoma Arabci) in druzi. Zaradi močnega priseljevanja po ustanovitvi države (1948) se je število prebivalcev popeterilo. Po begu oz. izgonu ok. 850.000 Arabcev, ki so živeli na ozemlju današnjega Izraela, je bilo med 873.000 preostalimi prebivalci najprej 650.000 Judov, zaradi stalnega priseljevanja, predvsem iz Evrope, jz. Azije in s. Afrike, je do 1952 njihovo število naraslo na 1,4 mln. Nenehni izraelsko-arabski spori so velik problem današnjega Orienta. Več kot 90 % Izraelcev živi v mestih, predvsem na obalni ravnini. Največji mestni aglomeraciji sta Tel Aviv-Jaffa in Jeruzalem. Prebivalstvo na podeželju živi v številnih novih naseljih, deloma na zasedenih območjih. Od 1949 imajo splošno šolsko obveznost. V Izraelu je pet univerz, najstarejša je Hebrejska univerza v Jeruzalemu (ustanovljena 1925); imajo tudi druge visoke šole. Priseljenci morajo opraviti intenzivni tečaj hebrejščine.

Državna ureditev
Izrael je demokratična parlamentarna republika. Do zdaj država še nima v celoti napisane ustave, temveč so v uporabi posamezni ustavni zakoni. Državo vodi predsednik, ki ga za pet let imenuje parlament (kneset). Ta je enodomen, s 120 poslanci, izvoljenimi za štiri leta. Vlado vodi ministrski predsednik, odgovoren parlamentu. Z ustanovitvijo države je Izrael prevzel nekaj veljavnih zakonov turške in britanske uprave. Najvišji sodni organ v večstopenjskem sodstvu je vrhovno sodišče v Jeruzalemu; imajo tudi verska sodišča. Splošna vojaška obveznost za moške in neporočene ženske.

Gospodarstvo
Kmetijstvo se je na osnovi melioracij in obsežnega namakanja razvilo v sodobno, izvozno usmerjeno gospodarsko panogo. Več kot 80 % obdelovalnih površin umetno namakajo. S posebnim namakalnim sistemom dovajajo vodo iz Galilejskega jezera in doline Jordana na S puščave Negev. Glavni kmetijski pridelki so pšenica, ječmen, koruza, krompir, krmne rastline, raznovrstna zelenjava, grozdje, agrumi in drugo sadje in bombaž; v živinoreji prevladujejo govedoreja, ovčereja in perutninarstvo. Prevladujejo zadružna naselja in organizacijske oblike (kibuci); veliko kibucev ima tudi predelovalne obrate. Ribolov v Galilejskem jezeru in v obalnih vodah ne zadostuje za domače potrebe. Najpomembnejše surovine so mineralne soli v Mrtvem morju (kalijeve soli) in fosfati v puščavi Negev. Za energetiko je pomemben uvoz nafte in premoga, zaradi pomanjkanja virov ima pomembno vlogo sončna energija. Industrijski sektor je zelo razvejan in prav tako usmerjen v izvoz; pomembne so predvsem elektronska, kemijska in elektroindustrija ter obdelava diamantov. Težka industrija je zgoščena v Haifi, lahka industrija pa v aglomeraciji Jaffa. Država ima dobro prometno omrežje; večpasovne ceste in sodobne železniške proge povezujejo velika mesta. Najpomembnejša pristanišča so Haifa in Ashdod ob Sredozemskem morju in Eilat ob Rdečem morju. Mednarodno letališče Ben Gurion je pri Tel Avivu. Pomemben devizni dohodek ustvarja turizem. Turisti obiskujejo predvsem številna zgodovinska in religiozna mesta ter letovišča.

podatki o gospodarstvu
BDP (2001) 98,1 mlr. USD, 16.020 USD na prebivalca
delež po panogah (1999, ocena) kmetijstvo 4 %, industrija 37 %, storitvene dejavnosti 59 %
uvoz (2001, ocena) 30,6 mlr. USD
izvoz (2001, ocena) 26,5 mlr. USD
zadolženost v tujini (2001, ocena) 42,8 mlr. USD


Zgodovina
Priseljevanje Judov v »domovino« se je okrepilo konec 19. st. na osnovi naselitvenega načrta Th. Herzla (Judovska država, 1896), predvsem pa po zaslugi sionističnega gibanja pod vodstvom Ch. Weizmana in Balfourjeve deklaracije (A. J. Balfour) iz 1917. Proti judovskim priseljencem je naraščal odpor domačih Arabcev. Obe strani, judovska in arabska, sta zavračali delitvene načrte britanskega mandatnega ozemlja, zato je po umiku Britancev in razglasitvi izraelske države (1948) izbruhnila vojna med mlado judovsko državo in sosednjimi arabskimi državami, ki jo je prekinilo premirje junija 1949 (grof F. Bernadotte) po posredovanju OZN. V drugi arabsko-izraelski vojni zaradi Sueškega prekopa je Izrael začasno okupiral Sinajski polotok in območje Gaze; v arabsko-izraelski vojni junija 1967 je vnovič zasedel ti območji, prav tako tudi Zahodni breg Jordana, ki jih kljub resoluciji Varnostnega sveta OZN po vojni ni zapustil. 1969–74 je bila ministrska predsednica G. Meir; 1973 je znova izbruhnila vojna z arabskimi državami, ki so želele osvoboditi zasedena območja. Spopad se je končal s sporazumi o ločevanju vojaških enot (z Egiptom januarja 1974 in s Sirijo maja 1974). 1974–77 je bil predsednik vlade Y. Rabin, nato 1977–83 M. Begin, ko so kljub njegovi trdi politiki 26.3.1979 podpisali mirovni sporazum z Egiptom v Camp Davidu (A. El Sadat). 1980 so vzpostavili diplomatske odnose z Egiptom, 1982 so se Izraelci umaknili s Sinaja. 1984 je prišla na oblast vlada narodne enotnosti (Sh. Peres, Y. Shamir). Vkorakanje izraelske vojske v Libanon z dovoljenjem krščanske libanonske milice 1982 se je končalo s pokolom v dveh palestinskih taboriščih. 1983 več poskusov miroljubnega reševanja spora na Bližnjem vzhodu s pogajanji. 1987 se je začela intifada (palestinska vstaja) proti izraelski zasebi palestinskih območij; sledil je oster odziv izraelske vojske. Po zmagi Laburistične stranke na parlamentarnih volitvah 1992 je nova vlada pod vodstvom Y. Rabina pokazala pripravljenost na kompromis glede zasedenih območij in statusa tam živečih Palestincev. 30.10.1991 začete dvostranske bližnjevzhodne mirovne pogovore med Izraelom in njegovimi arabskimi sosedami ter med Izraelom in PLO so nadaljevali 1992 in 1993. Po ustavitvi gradnje izraelskih naselij na zasedenih območjih sredi 1992 se je mirovni predlog Sirije po načelu »deželo za mir« prvič začel uresničevati. 10.9.1993 sta se Izrael in PLO medsebojno priznala; 13.9.1993 je sledil sporazum o delni avtonomiji Palestincev na območju Gaze in v Jerihu, ki je začel veljati 4.5.1994. Y. Rabin in ministrski predsednik Jordanije sta 26.10.1994 podpisala mirovno pogodbo. Novembra 1995 je Rabina ustrelil judovski fanatik; zamenjal ga je premier in vodja Delavske stranke Shimon Peres; na volitvah maja 1996 ga je premagal vodja izraelske desničarske stranke Likud B. Netanyahu. Njegova zmaga na volitvah je precej ogrozila mirovni proces na Bližnjem vzhodu: vlada je dovolila gradnjo novih judovskih naselij na Zahodnem bregu, kar je sprožilo proteste in bojkot arabskih držav. Maja 1999 je vlado oblikoval Ehud Barak. Pogajanja v Camp Davidu, ki naj bi rešila problem Jeruzalema, so propadla. Maja 2000 se je izraelska vojska umaknila iz Libanona, njene položaje pa je zasedla islamska organizacija Hezbolah. V tem so mnogi videli izraelski poraz, zato je Barakova vlada izgubila na priljubljenosti. Ko je vodja Likuda A. Sharon provokativno obiskal mošejo Al Aksa, je prišlo do nemirov. Sharon je zmagal na volitvah marca 2001 in oblikoval novo, tršo vlado. To je sprožilo t. i. drugo intifado in številne samomorilske napade. Izrael je v povračilo izvajal vpade na palestinska ozemlja in 2002 začel z operacijo Obrambni ščit, katere namen je uničenje terorističnih skupin. Po vladni krizi januarja 2003 in izrednih volitvah, ki jih je spet dobil Likud, so se pogajanja s PLO obnovila, toda zaradi skrajnežev spet niso bila uspešna. Oktobra 2003 so začeli z gradnjo t. i. 640 km dolgega zaščitnega zidu med Zahodnim bregom in Izraelom, ki jo obsodijo po vsem svetu, toda protesti gradnje niso ustavili. Aprila 2004 so ZDA podprle sporni Sharonov načrt o umiku iz Gaze.

Sorodna gesla: Balfour, Arthur James | Begin, Menahem | Bernadotte, Folke | Bližnji vzhod | Gaza | Herzl, Theodor | Hezbolah | Histadrut | IL | intifada | ivrit | kneset | Meir, Golda | Netanyahu, Benjamin | Palestina | Peres, Shimon | Rabin, Yitzhak | Sadat, Anvar El | Shamir, Yitzhak | Sharon, Ariel | Sinajski polotok | sionizem | šestdnevna vojna | Weizman, Chaim


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek