dizelski motor, vrsta motorja z notranjim zgorevanjem; 1892 iznašel R. Diesel. Obstajata dvo- in štiritaktna izvedba, ki se po načinu krmiljenja ventilov, po teku batov in prenosu moči znatno ne razlikujeta od Ottovega bencinskega motorja. Glavna razlika je v načinu dovajanja goriva. Ottov motor med sesalnim taktom vsrkava gorivo skupaj z zrakom, ob koncu kompresijskega takta pa mešanico vžge vžigalna svečka. Dizelski motor v sesalnem taktu vsesava samo zrak, gorivo pa mu ob koncu kompresijskega takta skozi brizgalno šobo vbrizga visokotlačna črpalka. Pri visoki temperaturi, ki nastane zaradi močnega stiskanja zraka v zgorevalnem prostoru, se gorivo vžge samo od sebe. Pri bencinskem motorju pa se hkrati z zrakom stiska tudi gorivo. Pri tem se mešanica segreva, zato obstaja nevarnost samovžiga (predčasnega vžiga) in klenkanja. Ker pri večjem kompresijskem razmerju lažje pride do samovžiga, je kompresijsko razmerje Ottovega motorja omejeno (pribl. 8–12), gorivu pa morajo dodajati snovi, ki zmanjšujejo vnetljivost in preprečujejo samovžig (svinčev tetraetil, benzeni). Pri dizelskem motorju možnosti za predčasen vžig zaradi samovžiga ni, saj gorivo vstopi v zgorevalni prostor šele po koncu stiskanja. Kompresijsko razmerje dizelskega motorja je zato lahko večje (14–30). Ker je izkoristek batnih zgorevalnih motorjev močno odvisen od kompresijskega razmerja, dosegajo dizelski motorji visoke izkoristke (do 40 %) in sodijo med najbolj gospodarne motorje z notranjim zgorevanjem. Zaradi višjih tlakov (40–60 bar pri Ottovem in 60–80 bar pri dizelskem motorju) mora biti zgorevalni prostor dizelskega motorja dobro tesnjen (batni obročki), tolerance sestavnih delov so manjše, zaradi močnejših sunkov posameznih batov pa je motor močneje grajen in dušen. Poleg tega je glasnejši, deluje bolj sunkovito in se močneje trese. Njegova slabost je majhna specifična moč, nizek izkoristek ob zagonu in hladnem teku, velika glasnost. Največja prednost je verjetno majhna poraba, ekonomičnost, nižja cena goriva. Dizelsko gorivo je manj vnetljivo od bencina, zato je manjša nevarnost nesreče pri točenju goriva ali pri prevozu od rafinerije do črpalke. Tudi pri avtomobilskih nesrečah se redkeje vname in le izjemoma eksplodira (pogonska goriva). Značilen del dizelskega motorja je visokotlačna vbrizgovalna črpalka, ki prek cevovodov in vbrizgalnih šob vbrizgava gorivo v valje, pri tem pa ga drobno razprši. Tlak vbrizgavanja mora biti veliko višji od tlaka, ki nastane v valju pri kompresiji (tj. 50 bar in temperatura ok. 700–900 °C). Za takšne tlake je najbolj primerna batna črpalka, ki jo prek jermena ali dročnikov poganja ročična gred motorja. Bat črpalke ima na svojem obodu poševen kanal, skozi katerega vstopa gorivo. Od zasuka bata, ki ga glede na želeno moč motorja določa položaj regulacijskega droga, je odvisna količina vbrizganega goriva. Dizelski motor deluje s presežkom zraka (revna mešanica): količina zraka v valju je večja, kot je potrebno za zgorevanje vbrizganega goriva. V izpušnih plinih dizelskega motorja je zato zelo malo (strupenega) ogljikovega monoksida. Zaradi večje vsebnosti žvepla v gorivih nekaterih proizvajalcev je razmeroma veliko žveplovega dioksida, zaradi visokih temperatur v zgorevalnem prostoru pa se med zgorevanjem v reakcijo vključi sicer razmeroma inerten dušik. Delež dušikovih oksidov v izpuhu dizelskega motorja je zato večji kot pri Ottovem motorju. Pri neposrednem vbrizgavanju se gorivo vbrizgava neposredno v zgorevalni prostor, a pri tem zgorevanje ni popolno. Starejši dizelski motorji imajo za lažje vžiganje in boljše mešanje goriva z zrakom predkomoro oz. vrtinčno komoro, ki je z zgorevalnim prostorom povezana s tanko odprtino. Med kompresijskim taktom vstopi zrak pri visokem tlaku v komoro, kamor brizgalna šoba poševno vbrizga gorivo. Zrak in gorivo se dobro zmešata, zaradi visoke temperature se mešanica vname. Goreča mešanica nato skozi izvrtino pod visokim tlakom vstopa v glavni zgorevalni prostor in tam ekspanzijsko zgori. Zaradi visokih kompresijskih in zgorevalnih tlakov so dizelski motorji zelo močno grajeni. Pri enaki teži kot Ottovi motorji dosežejo manjše moči in manjše vrtilne hitrosti (dizelskih motorjev za osebna vozila do 3300 obr./min), vendar razvijajo višje vrtilne momente in so odpornejši proti obrabi. Primerni so kot trajno tekoči motorji, npr. kot pogonski motorji za tovorna vozila, kmetijska vozila, ladje, lokomotive. V osebnih avtomobilih so jih nekdaj uporabljali predvsem za vozila z velikim številom prevoženih km (npr. taksi), danes pa zaradi številnih izboljšav in manjše porabe postajajo vse bolj konkurenčni Ottovim motorjem. Srednje veliki dizelski motorji se uporabljajo za lokomotive in manjše (npr. rečne) ladje, veliki (npr. z močjo 35.000 kW) pa za pogon večjih ladij. Veliki dizelski motorji so predvsem dvotaktni (dvotaktni motor). Imajo kompresor za stiskanje vstopnega zraka, ki stisnjen zrak skozi zareze v batu (»ventile«) potiska v valj. Zareze se v spodnji mrtvi točki odprejo, hkrati pa skozi odprte izstopne ventile izhajajo izpušni plini. Zaradi visoke kompresije potrebuje dizelski motor veliko zagonsko moč, zato potrebuje (približno dvakrat) močnejši in večji akumulator od Ottovega motorja. Za učinkovitejši hladni zagon imajo dizelski motorji žarilne svečke, ki gorivo pred vstopom v zgorevalni prostor predgrejejo in tako olajšajo vžig.
Dostopnost