Goriška, pokrajina ob Soči in njenih pritokih, zdaj jo deli slovensko-italijanska meja.
Zgodovina: poselitev od srednjega paleolitika je arheološko dobro izpričana, mdr. presenetljive najdbe v Divjih babah (neandertalska piščalka itd.); najdišče pri Mostu na Soči je dalo ime halštatski svetolucijski kulturi; noriški Ambisonti so bili v mlajši železni dobi nosilci kulture, imenovane po nahajališču blizu Idrije pri Bači. Rimljani so osvojili pokrajine ob Soči po ustanovitvi Ogleja (181 pr. n. š.) in jih vključili v 10. regijo Italije; prometno prehodna Vipavska dolina je bila prehodna za promet, zato je postajala pomembna zaradi povezav z Balkanom in poznoantičnega obrambnega sistema. 394 prizorišče bitke pri Frigidu, v 5. in 6. st. premikov Hunov v Italijo, 568 Zahodnih in Vzhodnih Gotov ter Langobardov. Za njimi so Posočje naseljevali Slovani (od ok. 600, v prvi polovici 8. st. tudi z. od Soče); po padcu langobardske države (774–76) je bilo Posočje vključeno v frankovsko državo (furlanska krajina in mejna grofija Furlanija), po verdunski pogodbi 843 pa v Italijo; 952 je bila furlanska krajina znova priključena nemški državi. 1001 razdeljena med oglejski patriarhat in fevdalni rod, ki je bil verjetno prednik goriških grofov; ti so ozemlje strnili v upravno-politično enoto goriško grofijo; po izumrtju so 1500 dediščino v boju z Beneško republiko dobili Habsburžani. 1647 v spodnjem toku Soče ustanovljena gradiška grofija je bila 1754 združena z goriško v goriško-gradiško grofijo; njene meje so se še spreminjale po propadu Beneške republike 1797, med francosko zasedbo in po vrnitvi avstrijske oblasti 1813. V 19. st. je slovensko prebivalstvo napredovalo tako v gospodarskem kot narodnostno-političnem pogledu. Po razdejanjih v 12 soških bitkah (od maja 1915 do oktobra 1917) med prvo svetovno vojno je Goriško 1918 zasedla Italija; 1923 je bila dežela odpravljena, 1927 pa je na novo nastala kot pokrajina. Določene so bile nove meje. Slovenski odpor fašističnemu potujčevanju se je 1941 in posebej jeseni 1943 razvil v splošni upor; po drugi svetovni vojni 1945 razdeljena na cono A in cono B; s pariško mirovno pogodbo 1947 je večji, v. del Goriške pripadel Jugoslaviji oz. Sloveniji, manjši del z Gorico pa Italiji. V drugi polovici 20. st. je bila zgrajena Nova Gorica; industrija, prometni in turistični razvoj območja in pobude za sodelovanje prek okvirov državne meje.
Dostopnost