iranska književnost, po jezikovnih stopnjah se iranska književnost deli na tri obdobja: staro, srednjo in novo književnost. V staroiranski književnosti so najpomembnejša dela ZaratustreGathe in Jašti ter klinopisi Dareja I. Velikega. Tradicionalna srednjeiranska književnost obravnava (v pehlevskem jeziku) predvsem religiozno tematiko, v delih Ardaširjeva knjiga dejanj, Zarirjeva zapuščina ipd. pa prevladuje posvetna tematika; prav na konec obdobja Sasanidov sodi izgubljena Knjiga vladarjev (Kraljeva knjiga). Med spisi manihejcev je pomembno delo Šapuragan. – V sagdijskem in sakijskem jeziku so poleg manihejskih našli predvsem budistične spise. Nova iranska književnost se je razvila šele po arabskih in mongolskih osvojitvah Irana v 9./10. st., po obuditvi nacionalne zavesti. Takoj na začetku tega obdobja mojstrovini: FirduzijevaKnjiga kraljev (Šah Name) in Gurganijevo delo (†ok. 1065) Vis in Ramin (Vīs u Rāmīn). Iranski pesniki so v arabščini običajno dolžino verza prilagodili novoperzijskemu jeziku, kolikor niso uporabljali domačih verznih oblik (npr. v štirivrstičnicah). V klasičnem obdobju (do ok. 1250) so kot liriki (gazela, kasida) pomembni: Rudaki, Unsuri (†1040) iz Balkha, Masud Saad Salman (†1121) in Khaqani (†1199) iz Shervana, Nizami z romantičnim epom Kvintet. Svetovno znani Omar Hajam je avtor štirivrstičnic. Mistično poezijo je najčisteje zastopal Sanai (†1131); Farid Ed Din Attar (†1220?), Jalal Ad Din Ar Rumi z delom Masnavi in Sadi z delom Gulestan predstavljajo skupino didaktično usmerjenih avtorjev in prehod v postklasično obdobje. V njem je ustvarjal največji iranski lirik Hafis. Njemu je sledil samo še Jami (1414–92), nato pa je iranska književnost s številnimi pesnitvami zašla v epigonstvo in bombastičnost. – Proza klasičnega obdobja zajema predvsem znanstvena in pripovedna dela. Šele v zadnjem stoletju se kaže prehod k preprostosti; predstavnika Sadeq Hedayat (1903–1951) in Mohammad Ali Jamalzadeh (1892–1997).
Dostopnost