irskoškotska Cerkev, starokrščanska Cerkev Irske – takrat se je še imenovala Scotia –, nastala ok. 400 z misijonom v Britaniji in Galiji, vdor Jutov, Saksoncev in Anglov pa jo je odrezal od krščanske celine. V nasprotju z rimsko škofovsko Cerkvijo je bila večidel redovniška Cerkev; opati velikih samostanov so delovali kot škofje in opati številnih malih samostanov kot župniki. Redovniki so se odlikovali z asketskim življenjem (zato »otok svetnikov«), ki je pod vodstvom Kolumba preraslo v široko misijonsko delo. Na SZ je segala do Islandije, posebno pomembna je bila na evropski celini, kjer je ustanovila številne samostane, ki so postali pomembna kulturna središča. Med misijonarji irskoškotske Cerkve sta bila Kolumban in njegov učenec Galus. Od 7. st. je posebno obliko irskoškotske Cerkve spodrivala rimska oblika Cerkve, ki je nastala pod vplivom benediktincev, najprej v Angliji, nato tudi na celini. Potem ko sta nekaj čas živeli skupaj in druga proti drugi, se je dokončno uveljavila romanizacija.
Dostopnost