termometer [grško, ‘merilnik toplote’], priprava za merjenje temperature. Raztezni termometer temelji na pojavu, da se večina snovi pri zvišanju temperature razteza. Najbolj razširjen je živosrebrni termometer; sestavljata ga (zgoraj zaprta) kapilara, napolnjena z živim srebrom, in skala. Uporaben je za temperaturo od –36 °C do ok. 650 °C. Za nižje temperature sta primerna obarvan etilni alkohol (do –110 °C) ali izopentan (do –190 °C). Pri plinskem termometru (do 2 K = –271 °C) merijo tlak v plinu pri konstantni prostornini ali pa prostornino plina pri konstantnem tlaku. Temperaturo izračunajo iz plinske enačbe (plin) ali neposredno odčitajo s skale, umerjene na absolutno temperaturo. Uporovni termometer temelji na odvisnosti električnega upora. Navadno uporabljajo tipala iz platine (20–1000 K) ali polprevodnikov. Pri termočlenu od temperature merijo napetost, ki se pojavi zaradi temperaturne razlike na spojih dveh kovin (–250–1600 °C). Bimetalni termometer sestavljata dva kovinska trakova, ki sta privarjena drug ob drugega. Zaradi različnih temperaturnih raztezkov obeh kovin se bimetal pri naraščajoči temperaturi krivi, to pa mehanizem prenese na kazalec za odčitovanje. V rabi v termostatih. Za najnižje temperature do 1 K merijo magnetizacijo paramagnetnih snovi, za zelo visoke temperature pa uporabljajo pirometre. Vročinski termometer (35–42 °C) vsebuje kapilaro, ki je na eni strani zožana. Zožanje preprečuje živemu srebru, da se po merjenju spusti, tako da izmerjeno temperaturo lahko odčitamo tudi po odstranitvi termometra. Maksimalni termometer kaže najvišjo temperaturo v izbranem časovnem obdobju: živo srebro potisne železno paličico do najvišje vrednosti, pri padanju temperature pa je ne povleče nazaj. V načelu je tak tudi vročinski termometer. Minimalni termometer kaže najnižjo temperaturo v izbranem časovnem obdobju: padajoč stolpec kapljevine (npr. alkohol) vleče s seboj stekleno paličico, ki jo pri dviganju obteka s strani in je ne dviga. Kombinacija obeh je maksimalno-minimalni termometer.
Dostopnost