modeli lastninskega preoblikovanja, načini preoblikovanja predvsem državne lastnine v zasebno; zelo intenzivno so se pojavljali najprej v industrijsko razvitih državah v začetku 1980, in sicer v obliki delne privatizacije ali reprivatizacije, v začetku 90. let pa so se v najbolj intenzivni obliki do sedaj pojavili v nekdanjih socialističnih državah kot način zasebnega lastninjenja prej državnih podjetij. Privatizacija oz. reprivatizacija v razvitih državah pomeni, da se določen del podjetij, ki je v državni lasti in je običajno manj učinkovit ali celo neučinkovit v primerjavi s podjetji v zasebni lasti, proda zasebnikom. Ker so to običajno velika državna podjetja, je tudi proces privatizacije zelo dolg (10–15 let), saj je težko zbrati dovolj zasebnega kapitala za odkup, čeprav se privatizira le nekaj državnih podjetij. V nekdanjih socialističnih vzhodnoevropskih državah je to večji problem – poskus privatizacije skoraj vsega gospodarskega premoženja. Ker bi bilo toliko premoženja nemogoče prodati po njegovi stvarni ceni prej kot v sto letih, se je večina teh držav, ki poznajo državno ali družbeno (Slovenija) lastnino, odločila le za delno prodajo zasebnikom. Izjema je le nekdanja NDR, saj se je po združitvi z ZRN odločila za večinsko prodajo državnih podjetij, vendar z visoko izgubo za skupni nemški državni proračun; proračun je prek Treuhandanstalta prevzel vse dolgove teh podjetij. Ker lastninjenje s prodajo kot večinski model ni bilo izvedljivo, so se te države znašle v precepu, katere modele lastninskega preoblikovanja izbrati. Problem lastninjenja sploh je nasprotje med ekonomsko smotrnostjo in socialno pravičnostjo, dvema najbolj navzočima zahtevama, ki se med seboj izključujeta: čim bolj je lastninjenje socialno pravično, tem manj je ekonomsko smotrno in nasprotno. Predvsem politične stranke so se zavzemale za socialno pravično lastninjenje; svojo zahtevo so opravičevale z mnenjem, da je ustvarjeno gospodarsko premoženje last vseh zaposlenih, zato ga je treba razdeliti med vse. Stranke so zaradi svoje politične moči v večini vzhodnoevropskih držav dosegle sprejetje razdelitvenega modela lastninjenja. Takšen razdelitveno-odplačni model je bil sprejet tudi v Sloveniji (1992) z zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij; po njem naj bi 40 % gospodarskega premoženja prenesli na tri državne sklade (Sklad RS za razvoj, Slovenski odškodninski sklad in Kapitalski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja), preostalih 60 % pa razdelili ali prodali med prebivalci, bodisi z interno razdelitvijo ali z notranjim odkupom v podjetjih bodisi z javno zamenjavo delnic podjetij in pooblaščenih investicijskih družb za lastninske certifikate, ki so jih prejeli vsi državljani. Ta model je problematičen predvsem zato, ker je velik del nadzora nad podjetji prevzela država, preostali del premoženja pa je bil razdeljen nepravim lastnikom; njihov interes je le črpanje kapitala iz podjetij, v katerih so lastniki (razdelitev vsega dobička, takojšnja prodaja pridobljenih delnic za gotovino ne glede na ekonomske posledice ipd.), ne pa tudi dolgoročno vlaganje v podjetja. Če se državljani kot lastniki množično odločijo za takojšnjo prodajo delnic in pridobitev likvidnih sredstev, močno padejo tečaji teh delnic, s tem pa se seveda zmanjša tudi vrednost podjetij, katerih delničarji so; to pravzaprav pomeni razprodajo podjetij po zelo nizkih cenah. S tem se socialna pravičnost spremeni v svoje nasprotje, saj poceni delnice kupijo predvsem špekulanti idr. z dovolj likvidnega kapitala, socialno šibkejši sloji pa še naprej ostanejo brez vsega. Tako nazadnje ni več mogoče govoriti niti o socialni pravičnosti takšnega modela lastninjenja niti o ekonomski smotrnosti. Alternativni model lastninjenja, ki ga je predlagal I. Ribnikar, bi bil prenos premoženja podjetij na pokojninske sklade; skladi bi tako pridobili nadzor nad podjetji, ne bi pa jih notranje izčrpavali, saj bi bili zainteresirani za dolgoročno pozitivno poslovanje, s tem pa tudi za vlaganje vanje. Del morebitnega dobička podjetij bi povečeval premoženje pokojninskih skladov, skladi pa bi del tega povečanega premoženja prelili tudi v pokojnine; tako bi bila zajeta tudi socialna sestavina ob sicer najbolj navzoči ekonomski smotrnosti.
Dostopnost