Babilon [grško],
1. zgodovina: v Stari zavezi Babel, ‘božja vrata’ (Bab-ili), akadsko Babilum, mesto, ustanovljeno že v predsumerskem obdobju ob spodnjem toku Evfrata, pomembno šele pod Hamurabijem kot glavno mesto Babilonije. Nemška izkopavanja (1899–1917) predvsem novobabilonska mesta (prva polovica 6. st. pr. n. š.): 18 km dolgo mestno obzidje z osmimi vrati, med njimi Ištarina vrata, cesta procesije k Mardukovemu templju Esagila (z ziguratom), z. mestni grad (z visečimi Semiramidinimi vrtovi; Semiramida), več templjev; na S mesta poletni dvorec Nebukadnezarja II.; iz grškega obdobja gledališče. Po načrtih Aleksandra Velikega bi Babilon postal prestolnica njegove grško-orientalske države. Propad v helenistični dobi z ustanovitvijo Selevkeje ob Tigrisu in Ktezifonta (3. st. pr. n. š.).

Sorodna gesla: Al Ḩillah | Asarhadon | Babilonija | babilonski stolp | babilonsko-asirska umetnost in kultura | Borsipa | Evfrat | Hamurabi | Kaldejci | Kir II. Veliki | Nebukadnezar II. | Piram in Tizba | Sanherib | Selevkeja | Semiramida | viseči vrtovi | zigurat
2. geografija: arabsko Babil [bábil-], provinca v osrednjem Iraku, 6468 km2, 1,2 mln. preb., glavno mesto Al Ḩillah.

Sorodna gesla: Al Ḩillah


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek