nizkotemperaturna tehnika, področje hladilne tehnike, ki se ukvarja z doseganjem temperatur, nižjih od 120 K (–153 °C). Za hlajenje v območju med 120 K in 70 K uporabljajo utekočinjeni zrak in zemeljski plin, med 30 K in 20 K hladijo s tekočim vodikom, pod 4 K pa s tekočim helijem. Temperaturo do 0,025 K lahko dosežejo z normalnimi postopki utekočinjanja plinov; snov večkrat hladijo s tekočim zrakom, nato vodikom in končno helijem. Za temperature, nižje od 0,025 K, uporabijo druge fizikalne pojave, npr. adiabatno razmagnetenje atomskih jeder: snov izpostavijo močnemu magnetnemu polju, kjer se vsak atom zaradi lastnega magnetnega momenta usmeri v smer magnetnega polja. S tekočim helijem jo ohladijo na 0,025 K. Po izklopu magnetnega polja se atomi obračajo vsak v svojo smer, njihovi magnetni momenti spet kažejo v vse smeri oz. težijo k neurejenemu stanju. Za to potrebujejo energijo, ki jo prejmejo iz okolice in jo pri tem ohladijo. V zadnjih letih je raziskovalcem uspelo doseči temperaturo milijardinke K (10–9 K). Absolutna ničla (0 K) pa po zakonih termodinamike ni dosegljiva. Nizkotemperaturno tehniko uporabljajo pri raziskovanju fizikalnih pojavov kot superprevodnost, superfluidnost, za merjenje specifičnih toplot snovi, za določanje glavnih točk temperaturnih skal, za hlajenje elektronskih in električnih vezij (parametrični ojačevalnik), za zmanjšanje šuma v občutljivih sprejemnikih (hlajenje s tekočim helijem). S posebnim pričakovanjem iščejo superprevodne snovi (superprevodnost), ki bi prešle v superprevodno stanje pri čim višjih temperaturah, saj vsaka stopnja ohlajanja precej poveča stroške.
Dostopnost