arhitekturno slikarstvo, samostojno upodabljanje notranjščin in zunanjščin stavb. Znano že v egipčanski in kretsko-mikenski umetnosti, pod vplivom helenizma je doseglo svoj prvi razcvet v pompejanskem stenskem slikarstvu. Dokončno se je osamosvojilo šele z odkritjem perspektive in dobilo samostojno izraznost v nizozemskem slikarstvu 17. st. (žanrsko slikarstvo) in v 18. st. v Italiji s Canalettom in G. B. Piranesijem (veduta).
Dostopnost