učna diferenciacija, sistem organizacije pouka, pri katerem se zahtevnost, vsebina in način dela prilagajajo razl. interesom, sposobnostim in zmogljivostim učencev. Učna diferenciacija se v Sloveniji izvaja v razl. oblikah: na nižji stopnji osnovnega šolanja znotraj razreda (notranja diferenciacija); z občasno delitvijo učencev v razl. skupine, ki so homogene po učni zmogljivosti (fleksibilna diferenciacija; dodatni pouk in dopolnilni pouk, izmenjava temeljnega in nivojskega pouka); v zadnji fazi osnovne šole pa tudi s trajno delitvijo učencev po učnih zmogljivostih (zunanja diferenciacija), kar se lahko izvaja razl.: v zadnjih dveh razredih z delitvijo učencev pri pouku posameznih predmetov (pri matematiki, tujem jeziku, slovenskem jeziku) ali z izbiranjem razl. zahtevnih izbirnih predmetov. V nekaterih evropskih državah (Nemčija, Švica, Avstrija) pa se zunanja učna diferenciacija izvaja tudi tako, da učenci po 4., 5. ali 6. razredu enotne osnovne šole nadaljujejo obvezno šolanje v razl. vrstah šol (višja stopnja osnovne šole, glavna šola, gimnazija).
Dostopnost