inteligentnost [latinsko], kompleksna sposobnost delovanja na osnovi spontanega dojemanja odnosov v novih položajih; inteligentnost opazimo že pri višje razvitih živalih; človek brez nje ne bi mogel obvladovati življenja, poleg tega ima odločilen delež pri razvoju kulture. Obseg inteligentnosti se razlikuje od posameznika do posameznika in je odvisen od dedne zasnove inteligentnosti (dispozicija) ter od učenja. Raziskovanje inteligentnosti preiskuje zgradbo inteligentnosti; razl. vrste inteligentnih dosežkov so odvisne od razl. dejavnikov inteligentnosti, kar so dokazali posebno z matematično-statističnimi postopki (faktorska analiza). O njihovem součinkovanju je več teorij: Ch. E. Spearman je zastopal pojmovanje, da je inteligentnost mogoče opisati z enim samim splošnim in več posebnimi dejavniki, ki zajemajo vsakokrat druge inteligenčne dosežke, L. L. Thurstone pa je v nasprotju s tem definiral sedem splošnih dejavnikov (t. i. primarni dejavniki) in veliko posebnih; J. P. Guilford celo meni, da jih je nujno upoštevati 120. V vsebinskem pomenu imamo za osnovo inteligentnosti pogosto tele sposobnosti: besedno razumevanje, spomin, hitrost in učinkovitost računanja, prostorsko mišljenje, logično sklepanje, hitrost razumevanja, tekoče izražanje idr. Pri raziskovanju razvoja inteligentnosti razlikujemo kvantitativni in kvalitativni pristop; kvantitativni izhaja iz tega, da je obseg inteligentnosti prirojen in da je s tem določen obseg tistega, kar se oseba lahko nauči; raziskave kažejo, da inteligentnost posameznika v procesu razvoja močno niha, kar pomeni, da je razvoj inteligentnosti zapleten proces; kvalitativni pristop pa upošteva stopnje, na katerih se razvijejo kvalitativno razl. sposobnosti v okviru inteligentnosti. J. Piaget razlikuje pet stopenj razvoja inteligentnosti:
senzomotorična inteligentnost
od rojstva do pribl. 1 leta in pol
simbolično predpojmovno mišljenje
pribl. po 2 letu
nazorno mišljenje
pribl. po 4 letu
konkretne operacije
pribl. po 7 letu
formalne operacije
pribl. po 13 letu
Pri merjenju inteligentnosti primerjamo dosežek posameznika z dosežki drugih v isti starostni skupini; od pionirskega dela A. Bineta in H. A. Simona naprej so razvili številne testne postopke za otroke in odrasle; večinoma vsebujejo več standardiziranih podtestov s številnimi nalogami; poleg ravni inteligentnosti (inteligenčni kvocient, oznaka IQ, ki sega večinoma od ok. 60 do 140; povprečno je 100) je mogoče presoditi tudi, kje je težišče nadarjenosti.
Dostopnost