ekspresionizem [latinsko, ‘izrazna umetnost’], umetniško ustvarjanje iz neposrednih, notranjih doživetij in duševnega občutja, odziv na impresionizem, naturalizem in akademizem.

Likovna umetnost
Smer, ki se je začela 1905 v Nemčiji z deli dresdenske umetniške skupine Die Brücke (E. Heckel, E. L. Kirchner, K. Schmidt-Rottluff). Ime ekspresionizem je uvedel H. Walden. Prve spodbude že ob prelomu stoletja pri V. van Goghu, H. de Toulouse-Lautrecu, P. Gauguinu, F. Hodlerju, J. Ensorju in posebej E. Munchu. Tudi fauvisti (fauvizem) so vplivali na zgodnje ekspresioniste; ti so uvedli ploskovito slikarstvo s čistimi barvami in dali nov pomen izrazni moči čistih barv in izrazitim obrisom. 1911 je bila v Münchnu ustanovljena skupina Der Blaue Reiter (F. Marc, V. V. Kandinski, A. Macke). Predstavnik kiparstva E. Barlach. – Nemški ekspresionizem je predvsem s slikarstvom in grafiko odločilno zaznamoval razvoj sodobne umetnosti; abstraktni ekspresionizem.

Književnost
Najbolj izrazit v Nemčiji, razvil se je 1910–25, predvsem v liriki, dramatiki, pa tudi v krajši pripovedni prozi. Pomemben je postal izrazni vidik jezika; poudarjanje čustev in patosa, aktivizem, proti tehnizaciji sveta naperjene težnje z močnim poudarjanjem pojma ‘življenje’; delno religiozne in mistične poteze. Pomembni avtorji so E. Barlach, J. R. Becher, G. Benn, A. Döblin, W. Hasenclever, G. Heym, F. Kafka, G. Kaiser, C. Sternheim, A. Stramm, G. Trakl, E. Toller, F. von Unruh, F. Werfel (nemška književnost); pri Slovencih S. Kosovel, M. Jarc, S. Grum.

Gledališče
Smer, naravnana proti naturalistični in novoromantični dramatiki; začetki 1912 z igro R. J. Sorgeja Berač (Der Bettler). Upor ekspresionizma proti meščansko-racionalni podobi sveta je zahteval tudi novo dramaturgijo: oder naj ne bo več prizorišče individualnih konfliktov in dogajanj, ampak neposredni izraz nadindividualnih gonilnih in duševnih sil. Tipična izrazna sredstva: vizionarna scenografija, ekstatično dvigovanje glasu in podkrepljena gestika, podprta tudi s pomičnim zborom, plesom in pantomimo.

Glasba
Slog, ki je prevladoval ok. 1900–20, obstaja pa tudi še po 1945; preide v atonalnost in se izteče v dvanajsttonsko tehniko; glavni predstavniki A. Schönberg in njegovi učenci.

Sorodna gesla: abstraktni ekspresionizem | Aktion | Andrejev, Leonid Nikolajevič | atonalnost | Barlach, Ernst | Bayer, Konrad | Becher, Johannes R. | Beckmann, Max | Benka, Martin | Benn, Gottfried | Berg, Alban | Blaue Reiter | Brücke | Döblin, Alfred | dvanajsttonska tehnika | El Greco | Ensor, James | fauvizem | film | Fuhr, Xaver | futurizem | Gauguin, Paul | Gogh, Vincent van | Grum, Slavko | Hasenclever, Walter | Heckel, Erich | Heym, Georg | Hodler, Ferdinand | Hoetger, Bernhard | impresionizem | Jarc, Mija | Kafka, Franz | Kaiser, Georg | Kandinski, Vasilij Vasiljevič | Kassák, Lajos | Kirchner, Ernst Ludwig | Kosovel, Srečko | lesorez | Macke, August | Majakovski, Vladimir Vladimirovič | Marc, Franz | Mayer, Carl | moderna umetnost | Munch, Edvard | naturalizem | Nauen, Heinrich | nemška književnost | nemška umetnost | nova glasba | nova stvarnost | Pfemfert, Franz | Pinthus, Kurt | Przybyszewski, Stanisław | Rohlfs, Christian | Schickele, René | Schmidt-Rottluff, Karl | Schönberg, Arnold | Sorge, Reinhard Johannes | Sternheim, Carl | Stramm, August | Sturm | Thorn-Prikker, Jan | Toller, Ernst | Toulouse-Lautrec, Henri de | Trakl, Georg | Unruh, Fritz von | Walden, Herwarth | Wedekind, Frank | Werfel, Franz | Wolfenstein, Alfred | Worringer, Wilhelm | Wyspiański, Stanisław


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek