reformacija [latinsko, ‘preoblikovanje, obnova’], v širšem pomenu ponovna vzpostavitev prvotnega stanja, ki jo reformator utemeljuje s tem, da politična, socialna ali verska tvorba (ustanova) ne sledi več svojemu pravemu namenu in jo je treba preoblikovati. V ožjem pomenu versko gibanje v 16. st., ki so ga uvedli M. Luther, U. Zwingli in J. Calvin; začelo se je v obliki reforme v katoliški Cerkvi, nazadnje pa vodilo k novim cerkvenim skupnostim (protestantizem) in tako razbilo cerkveno enotnost z. sveta. Zaradi zgodnjega prepletanja verskih in političnooblastniških motivov je bila prvotna verska narava reformacije kot tudi protireformacije popačena. Korenine reformacije je treba iskati v močnem spiritualizmu poznega srednjega veka, v nepravilnostih v Cerkvi (posebej v posvetnosti renesančnega papeštva), v razpadanju cerkvenega nauka zaradi individualizirane filozofije (W. of Ockham) in tudi v humanizmu, ki je z zbujanjem nacionalnih občutkov omajal dotedanji edinstveni pomen Rima in s svojo kritiko virov, ki se ni ustavila tudi pred Svetim pismom, tudi marsikaj od naivne vere očakov. Pogoj za hitro uveljavitev reformacije so bile deželne cerkvene oblasti, nastale v 15. st., in tiskanje knjig oziroma iznajdba tiska s premičnimi, litimi črkami (iznašel ga je J. Gutenberg). Gutenberg je ustvaril prvi množični medij novega časa v obliki besednih letakov, mašnih knjig in celotne Biblije, s čimer je uvedel obdobje publicistike, katere pomen je naraščal iz stoletja v stoletje. Le tako so lahko Luthrovi polemični spisi in njegov prevod Biblije vplivali na tiste, ki so bili vešči branja. Za širjenje novega nauka med tistimi, ki niso znali brati, so skrbeli lesorezi, ki so prevzeli vlogo slikovnega časopisa. Tako se je iz Luthrove reformacije med letoma 1520–1525 razvilo množično gibanje. Medtem ko sta se v poznem srednjem veku kritika nepravilnosti v Cerkvi in dvom o pravilnosti nauka pojavljala v krogu učenih teologov in humanistov, je sedaj novi medij razbil ozko postavljene meje izobraževalnega in mnenjskega monopola ter z napadi na Cerkev povzročil »ljudsko vstajo«, ki je v začetku zajela vse sloje prebivalstva. Po 1540 okrepljena katoliška Cerkev je v protireformaciji prav tako uporabljala moderna sredstva za vplivanje na množice (letaki). Tako se pojavlja obdobje konfesionalizma, namesto srednjeveške enotnosti krščanstva pa raznolikost veroizpovedi. Luthrove teze (1517), neposreden povod za reformacijo, so nastale iz osebne stiske vesti. Papeštvo je sprva popolnoma spregledalo daljnosežnost gibanja (Leon X.). Navsezadnje je iz strahu pred ponovno uveljavitvijo konciliarizma zavlačevalo sklic splošnega koncila vse do tridentinskega koncila (1545), ko je bil protestantizem že institucionaliziran. Ignacij Loyolski je z jezuitskim redom Cerkvi omogočil, da je lahko začela ponovno osvajati območja, ki si jih je pridobil protestantizem. Tako se je začela protireformacija. Ignacij Loyolski je razvijal novi slog verovanja, ki je bil pod vplivom španske mistike in je našel svoj izraz v baročni arhitekturi in umetnosti. V Španiji sta preiskovanje in obsojanje krivovercev (inkvizicija) od 1478 naprej potekali pod vodstvom velikega inkvizitorja. Ena od značilnosti španske inkvizicije je bil t. i. verski akt. Razglasitev sodbe, ki jo je izreklo inkvizicijsko sodišče (oprostitev ali smrt na grmadi), je bila opravljena po maši ob navzočnosti duhovne in posvetne oblasti. Sodbo je izvršila posvetna oblast. Nestrpnost do drugače verujočih ni bila omejena le na katoliško Cerkev. Pojavljala se je tudi pri luteranih in kalvinistih. Cesar Karel V. širjenja Luthrovega nauka ni mogel preprečiti, predvsem zato, ker ga je sprejelo veliko deželnih knezov. 1531 so se protestantski državni stanovi povezali v šmalkaldensko zvezo; luteranstvo se je tedaj širilo po vsem Svetem rimskem cesarstvu in tudi zunaj njega. Toda rimskokatoliška Cerkev je našla zaveznike pri bavarskih Wittelsbachih in Habsburžanih. Po razbitju šmalkaldenske zveze (1547) se je cesarju ponesrečil poskus, da bi z augsburškim interimom (1548) našli kompromis med katoličani in protestanti. Zarota protestantskih knezov pod vodstvom Mavricija Saškega je s passavskim mirom (1552) izsilila mirovanje interima. Augsburški verski mir (1555) je deželnim vladarjem dodelil pravico do svobodne veroizpovedi in jim prepustil tudi pravico do vzpostavitve cerkvenih redov in meril verovanja. Verska razdvojenost v cesarstvu je bila s tem zapečatena. Zunaj Nemčije se je reformacija širila na Švedskem in v Angliji. V Angliji je kralj Henrik VIII. z vladnim odlokom uvedel anglikansko Cerkev. V z. Evropi se je deloma širila v obliki kalvinizma. V Franciji je bila reformacija (hugenoti) v 17. st. sicer spet odpravljena; se je pa v tem času širila tudi v Severni Ameriki. V slovenskih deželah so se reformacijske ideje med kleriki in plemstvom začele širiti v dvajsetih letih 16. st., a v začetku je šlo predvsem za težnje po reformi enotne katoliške Cerkve (mdr. tržaški škof P. Bonomo); po augsburškem verskem miru 1555 pa so se pod pokroviteljstvom deželnih stanov začele organizirati ločene protestantske Cerkve, čeprav so Habsburžani kot deželni knezi v deželah Notranje Avstrije nasprotovali protestantizmu. Od 1561 je bil superintendent slovenske Cerkve na Kranjskem P. Trubar. 1564 je Cerkev organiziral s Cerkovno ordningo; slovensko naravo kranjske Cerkve sta še utrdila objavljanje slovenskih knjig (1550: Katekizem in Abecednik) ter prevod Biblije (1584, J. Dalmatin). Protestanti pa so pridigali v slovenščini mdr. tudi v Celovcu, Celju in Ptuju. – Z graško (1572) in bruško (1578) versko pacifikacijo je nadvojvoda Karel plemstvu notranjeavstrijskih dežel ter meščanom v Ljubljani, Celovcu in Gradcu priznal svobodo v bogoslužju in pravico do njihovih lastnih šol ter Cerkva. Vse tri deželne Cerkve so se poenotile, vodstvo pa je prevzel ministerij v Gradcu. Ob sicer prevladujoči augsburški veroizpovedi so se zlasti na podeželju širile tudi druge smeri reformacije (prekrščevalci, štiftarji). Z uveljavitvijo odločne protireformacije med vladanjem Ferdinanda II. (1596–1637) pa je bilo konec reformirane Cerkve v Notranji Avstriji. V Prekmurju – v okviru Ogrske – je reformacija potekala nemoteno.
Dostopnost