fajansa [francosko], boljša vrsta keramike z luknjičavim rumenkastim ali rdečkastim črepom in nepresevno belo kositrno glazuro. Na lončarskem kolovratu oblikovani ali v model odliti izdelki so prvič žgani pri 1100 °C, ohlajeni nato glazirani in znova žgani pri 900 °C. Poslikava je mogoča na nežgano glazuro, v katero prenikne ob (drugem) žganju, ali pa na žgano glazuro, kjer jo utrdi novo (tretje) žganje v šamotnih obodih pri nižji temperaturi. Prava fajansa je nastala šele v 5. st. na Bližnjem vzhodu, s posredovanjem Arabcev je prišla v Španijo (13. st. Malaga, Valencia, Mallorca – od tod poimenovanje ‘majolika’) in od tam v Italijo; tam je doživela svoj največji razcvet v 15./16. st.: v Faenzi (od tod ime fajansa), Urbinu, Deruti; v Firencah je fajansne figure in reliefe oblikovala kiparska družina Robbia. Iz Faenze je v 17./18. st. izdelovanje fajanse prešlo tudi v Francijo (Rouen, Nevers) in na Holandsko (Delft). Iz delftske manufakture so bile ok. 1660 ustanovljene prve nemške manufakture (Hanau, Hamburg, Ansbach, Bayreuth, Proskau). Fajanso sta ok. 1800 začela spodrivati porcelan in angleška bela prst. Pri nas je fajansa tudi sopomenka za kakršnokoli lončeno ploščico.
Dostopnost