hlajenje, postopek za znižanje temperature s taljenjem, kondenzacijo (hladilni stroj) ali raztapljanjem (hladilne mešanice) nekaterih snovi (soli). Toploto, ki jo odvzamemo hlajeni snovi, mora prevzeti okolica. Uporablja se na številnih področjih: 1. za shranjevanje živil, ki jih v hladilnikih ohladimo na 2–8 °C, v zmrzovalnikih pa pod –10 °C; s tem zelo upočasnimo kemijske reakcije v organskih snoveh; 2. v klimatski tehniki s hlajenjem iz zraka izločamo vlago ali znižamo temperaturo bivalnih prostorov; 3. pri skladiščenju kemijskih izdelkov (npr. barve, lepila) znižamo hitrost kemijskih reakcij in povečamo njihovo obstojnost; 4. v elektrotehniki za vzdrževanje temperature sestavnih delov na neškodljivem območju; 5. v strojništvu za odvajanje toplote od pogonskih strojev in regulacijo temperature v območju njihovega optimalnega delovanja; 6. za prenos toplote od kurišč do toplovodnega omrežja; 7. v procesni tehniki za zaščito strojev in okolice pred pregrevanjem. Posebno pomembno je hlajenje agregatov (npr. kondenzatorja pare) in vode v termoelektrarnah (predvsem v jedrskih elektrarnah). Pri hlajenju s svežo vodo uporabijo vodo iz morja ali reke, ki ni zaprta v zaključen krogotok. Če je na voljo dovolj sveže vode, je takšno hlajenje najcenejše. Da preprečijo preveliko segrevanje vodnega vira (posebej reke), za vsako elektrarno določijo najvišjo temperaturo izstopne vode. Hlajenje s povratno vodo se uporablja v primerih, ko hlajenje s svežo vodo zaradi premajhnih vodnih količin ali prevelike toplotne obremenitve voda ni mogoče. Pri tem načinu vročo vodo po izstopu iz turbogeneratorja hladijo v zaprtem tokokrogu hladilnega stolpa ali bazena in jo ohlajeno vračajo v uparjalnik. Primanjkljaj zaradi izhlapevanja med hlajenjem nadomestijo s svežo vodo iz okolice.
Dostopnost