geografija [grško, ‘opisovanje Zemlje’], zemljepis, veda o celotnem zemeljskem površju in o njegovih delih (pokrajine, dežele), ki jih preučuje z genetskega, vzročnega in funkcionalnega vidika. Z dvojnim ciljem preučevanja je povezana delitev geografije na: 1. splošno ali občo geografijo, ki preučuje raznolikost pojavov na celotnem zemeljskem površju in pojasnjuje zakonitosti posameznih pokrajinskih sestavin (geodejavnikov). Fizična geografija preučuje zemeljsko površje z vidika izoblikovanosti (geomorfologija) in kot nosilca drugih naravnih pojavov (pokrajinotvornih elementov), npr. v klimogeografiji (klimatologija), hidrogeografiji (hidrologija, oceanografija), pedogeografiji (pedologija) ter geografija rastlinstva in živalstva, ki ju združujemo v biogeografijo. Družbena geografija obravnava zemeljsko površje kot človekov življenjski prostor, kjer se mora človek prilagoditi naravnim danostim in jih hkrati spreminja (kulturna geografija). Znotraj nje razlikujemo mdr. geografijo naselij, držav (politična geografija), gospodarsko geografijo in geografijo prometa, njihove skupne družbene temelje pa preučuje socialna geografija. Temelj vseh družbenogeografskih panog je geografija prebivalstva, ki preučuje razporeditev in razvoj svetovnega prebivalstva; 2. naloga regionalne geografije je sinteza, tj. preučevanje součinkovanja pokrajinskih elementov v specifični podobi posameznega dela zemeljskega površja in njihova predstavitev v logičnem redu. Pri tem lahko uporablja tudi zgodovinske in celo paleogeografske metode, vedno v medsebojni primerjavi in vrednotenju posamičnih značilnosti, ter tako spozna in izpostavi bistveno. – Najpomembnejši delovni pripomoček in izrazno sredstvo geografije je karta; pri njenem razvoju enakopravno sodeluje s kartografijo. Aplikativna geografija služi razl. potrebam vsakdanjega življenja. Pri tem mora upoštevati rezultate sorodnih strok, svoje mesto pa je našla tam, kjer je potreben sintetičen pogled na pokrajinotvorne elemente: v regionalnem in prostorskem planiranju, varstvu narave, turizmu, pri pomoči nerazvitim in v organiziranju nadregionalnih državnih, gospodarskih in socialnih skupnosti. Za razvoj geografije skrbijo predvsem na univerzah in v geografskih inštitutih. To delo spodbujajo geografska društva, ki so po prvih predhodnikih v Benetkah in Nürnbergu nastala povsod po svetu (Pariz 1821, Berlin 1828, Dunaj 1856, Ljubljana 1922). Razprave o geografskih problemih potekajo na mednarodnih (od 1871) in slovenskih geografskih kongresih (od 1952). Začetki geografije segajo v antiko (Herodot, Eratosten, Strabo); poleg neurejenih opisov so že takrat preučevali posamezne sestavine zemeljskega površja. Ti začetki so se v pozni antiki in v srednjem veku (vsaj v z. svetu) spet izgubili. Množico novih spoznanj iz prvega obdobja velikih geografskih odkritij (1450–1600) so obravnavale predvsem kozmografije; čisto opisovanje dežel se je ohranilo vse do 19. st. Spodbuda za nadaljnji razvoj geografije je bilo drugo obdobje velikih geografskih odkritij (1800–60). Nove temelje geografije sta postavila A. von Humboldt in C. Ritter. Zasnovo in metodiko današnje geografije so opredelili F. von Richthofen, F. Ratzel, A. Penck, A. Hettner, N. Krebs idr.
Dostopnost