stabilnost [latinsko],
1. splošno: trdnost, ravnovesje, uravnoteženost; nasprotno labilnost.

Sorodna gesla: labilnost
2. fizika: fizikalno stanje ali pojav je stabilen, če se ohrani ali znova vzpostavi tudi po prenehanju ne prevelike zunanje motnje, ki ga za kratek čas izmakne iz ravnovesja. V naravi je najstabilnejše stanje z najmanjšo energijo. Atomsko jedro je (v približku) stabilno proti radioaktivnemu razpadu, če je njegova vezavna energija večja od vsote vezavnih energij vseh delcev, v katere bi lahko razpadel.

Sorodna gesla: instabilen | ravnovesje
3. meteorologija: stanje ozračja, ko je mešanje zraka ovirano ali onemogočeno. Navadno je mišljeno navpično mešanje (preprečena konvekcija); o tovrstni statični stabilnosti odloča padanje temperature z višino (temperaturni gradient) v določeni plasti, ki je tedaj manjše od adiabatnega. Pri temperaturni inverziji temperatura z višino celo raste, zato je inverzija zelo stabilna plast. Nasprotno labilnost.

Sorodna gesla: adiabaten | inverzija | konvekcija | labilnost | spuščanje zraka | temperaturni gradient


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek