realizem [latinsko], 1. splošno:stvarnostna naravnanost.2. filozofija:pojmovanje, po katerem obstaja od človeka neodvisna, a spoznatna stvarnost. Naivni realizem meni, da posreduje svet, kakršen se kaže sam na sebi. Kritični realizem zagovarja obstoj od subjekta neodvisnega zunanjega sveta, vendar omejuje njegovo spoznatnost. V ožjem pomenu je realizem smer srednjeveške filozofije (sholastika), ki je splošnim pojmom pripisovala samostojno bit pred posameznimi stvarmi; nasprotno nominalizem. – Antiidealistični neorealizem, ki je nastal v Angliji (G. E. Moore, G. Ryle, A. N. Whitehead), si je predvsem prizadeval pojasniti temeljne pojme, tako v filozofiji kot v posameznih znanostih.
Sorodna gesla: Bachelard, Gaston | evropska filozofija | idealizem | Moore, George Edward | nominalizem | Ryle, Gilbert | sholastika | spoznavna teorija | Whitehead, Alfred North3. umetnost:pojem realizem ni enoznačen; pomeni prizadevanje za brezpogojno upodabljanje resničnosti; poudarja značilnosti (v nasprotju z naturalizmom in nouveau réalismom); upodablja obstoječo resničnost. Tovrstni realizem je poznala že umetnost srednjega veka. V 19. st. je začel nastajati kot antiteza idealizmu. Vodili so ga socialni vzgibi, ki so se v 20. st. pogosto stopnjevali v obtožbo družbe (socialni realizem). Danes smo priča subjektivni samozadostnosti estetskih znamenj ali abstrahirani »procesualni umetnosti« kot stališču, nasprotnemu stališčem realizma. V zadnjem času so na realistično upodabljanje močno vplivali t. i. novi mediji (predvsem televizija, film in fotografija).
Dostopnost