škof, v prvotnem krščanstvu duhovni predstojnik večje skupnosti. Škofi so neposredni nasledniki apostolov. V srednjem veku so pogosto kot fevd dobili oblast nad ozemlji, nekateri so še v novejšem času opravljali pomembne politične službe. – V katoliški Cerkvi je škof nosilec najvišje cerkvene učiteljske, posvečevalne, nadzorne in sodne oblasti na njemu zaupanem območju (škofija), nagovor: prevzvišena ekscelenca. Posvetitev za škofa (kot najvišjo stopnjo duhovniškega posvečenja) predlaga stolni kapitelj, imenuje ga papež (kjer država in Cerkev nista ločeni, pogosto tudi z odobrenjem države), posvetita pa ga dva druga škofa. Škofovsko dostojanstvo in večinoma tudi škofovska služba veljata dosmrtno. Škof mora poročati (vsakih pet let) samo papežu. – Kot pomoč pri opravljanju škofovskih dolžnosti so jim v velikih škofijah ob strani številni t. i. pomožni škofi (kot naslovni škof škofij, ki jih ni več). Škofovsko dostojanstvo in pravice imajo delno tudi opati. K škofovski obleki sodi posebna vijoličasta sutana in križ na prsih (škofovski ornat). – V vzhodnih Cerkvah sveta sinoda avtokefalne hierarhije izmed redovnih duhovnikov izbere škofa, deželni vladar pa ga potrdi. Anglikanske in luteranske Cerkve Skandinavije, ki so nastale v času reformacije, so ohranile škofovsko službo. Potem ko v Nemčiji deželni vladarji od 1918 niso bili več vrhovni poglavarji svojih deželnih Cerkva, so luteranske Cerkve v okviru sinodalne ureditve uvedle škofovsko službo, ne izvajajo pa je iz božjega prava in tudi nima kakšne posvečene narave. Reformirane Cerkve praviloma zavračajo škofovsko službo.
Dostopnost