psihoanaliza [grško], v ožjem pomenu psihoterapevtski postopek (psihoterapija), ki ga je razvil S. Freud za zdravljenje psihonevroz (nevroza). Psihoanaliza je nastala iz »katarzične metode« (prvi jo je uporabil J. Breuer); pri tej se bolniki (pretežno histeriki; histerija) v hipnozi ponovno spomnijo iz zavesti izrinjenih doživetij in hkrati sprostijo z njimi povezana, prej potlačena čustva; tako se vsaj začasno znebijo svojih motenj. Hipnozo je v psihoanalizi nadomestilo prosto asociiranje; asociacije pa so po Freudu le navidezno naključne, v resnici vedno izdajo tudi kaj o nevrotski problematiki, ki povzroča simptome. Motnje izvirajo večinoma iz otroštva, in sicer iz konfliktov med nagonskimi zahtevami (pogosto libidinoznimi; libido) in Jazom; pred temi se Jaz brani; posledica je potlačitev. Uvid v nezavedne vzroke konfliktov in odkrito soočenje z njimi sprostita psihično energijo, potrebno za potlačitev, in tako omogočita, da simptomi izginejo. – Za klasično psihoanalizo je značilna »pasivnost« psihoanalitika. Ta bolnika počasi vodi do spoznanja vzrokov konfliktov. To se dogaja postopoma zaradi pogosto močnega »odpora« nevrotika do določenih potlačenih vsebin (cenzura), odpora, ki večinoma zahteva dolgotrajno obravnavo, in sicer prek transferja (»prenosa«) pozitivnih in negativnih čustev na psihoanalitika (in v določenih okoliščinah ustreznega kontratransferja ali »nasprotnega prenosa«). Pogoji za uspešno psihoanalizo so pacientova zrelost, odkritost in volja do ozdravitve. Iz psihoanalize se je razvila Freudova celotna teorija o duševnem življenju (psihoanaliza v širšem pomenu; globinska psihologija). Kritično soočenje s Freudom je spodbudilo nastanek razl. psihoterapevtskih smeri, ki sodijo delno v t. i. neopsihoanalizo (H. Schultz-Hencke, E. Fromm idr.). Teoretske postavke Freudove psihoanalize so vplivale na vrsto filozofskih smeri v 20. st., posebej na kritično teorijo (frankfurtska šola) in strukturalizem.
Dostopnost