spekter [latinsko spectrum, ‘slika, predstava’], predstavitev deležev sestavnih delov valovanja oz. sevanja v odvisnosti od npr. frekvence oz. valovne dolžine, energije, mase idr. Z določanjem spektra se ukvarja spektroskopija, dobijo jih s spektralnimi analizatorji. Naraven spektralni analizator so npr. dežne kaplje, ki v ugodnih okoliščinah ustvarijo spekter dnevne svetlobe – mavrico. Kakovost oz. natančnost izmerjenega spektra je odvisna od ločljivosti spektralnega analizatorja. Optični spekter kaže sestavo svetlobe (infrardeče, vidne in ultravijolične), elektromagnetni spekter pa sestavo električnih nihanj in valovanj. Akustični spekter kaže intenziteto valovanj z razl. frekvencami v zvoku, ki jo dobijo s harmonično analizo. Masni spekter, ki izraža porazdelitev delcev po njihovih masah, dobijo pri raziskavi snovi z masnim spektrografom. Splošno je spekter slika časovno odvisne spremenljivke v frekvenčnem diagramu. S spektralno analizo lahko določajo sestavo snovi in sklepajo na energijsko stanje atomov in molekul v njej (kvantna teorija), saj so valovne dolžine spektralnih črt značilne za posamezne kemijske elemente. Emisijski spekter dobijo z analizo svetlobe, ki jo oddajajo snovi. Spektralne črte v spektru vodika ustrezajo energijskim razlikam med posameznimi elektronskimi lupinami vodikovega atoma: Lymanova serija ima največjo energijo, zato ima v spektru najmanjšo valovno dolžino, Balmerjeva serija pa precej manjšo energijo in večjo valovno dolžino. Absorpcijski spekter dobijo tako, da snov presvetlijo s svetlobo znane sestave in analizirajo sestavo prepuščene svetlobe (npr. Fraunhoferjeve črte v spektru sončne svetlobe). Po obliki ločimo: 1. zvezni spekter: vsebuje sestavine vseh valovnih dolžin. Oddaja ga npr. segreto črno telo. Zvezni spekter, v katerem so enakomerno zastopane vse frekvence, ima beli šum; 2. črtasti spekter je sestavljen iz spektralnih črt, ki so v emisijskem spektru posledica oddane svetlobe, ko atomi prehajajo iz višjega energijskega stanja v nižjega, v absorpcijskem spektru pa svetlobe, ki se v snovi vpije pri obratnem procesu. V akustiki ima takšen spekter čist sinusni zvok – ton; 3. trakasti spektri so značilni za prehode med vzbujenimi stanji molekul in jih opazimo v emisijskih in absorpcijskih spektrih. Pogosto se prekrivajo zvezni in črtasti spektri, npr. v dnevni svetlobi, kjer v zveznem spektru vročega Sonca manjkajo črte, ki jih absorbirajo snovi na njegovi površini in v atmosferi.
Dostopnost